Svet poln zvoka
Če že toliko let gledaš svet skozi iskalnik fotoaparata, se sčasoma navadiš, da življenje teče v tišini. Fotografija je umetnost ujetega utripa, ko je pogled iskren in ko svetloba nariše resnico. A še preden sem se povsem predal tišini temnice in iskanju popolne svetlobe, je bil moj svet poln zvoka.
Vse se je začelo v šolskih klopeh, ko mi je sošolec in prijatelj Igor Fekonja – Feki prvič pokazal svet kitare. Naučil me je nekaj osnovnih akordov in nenadoma je tisti kos lesa s šestimi strunami postal moj glavni medij za izražanje. Osnovnošolsko navdušenje je hitro preraslo v nekaj več in prineslo prve nastope.
Ko danes brskam po starih časopisnih izrezkih in zbledelih črno-belih fotografijah, se vrnem v čas poznih sedemdesetih in osemdesetih let. To so bili časi. Spomnim se tistega nedeljskega popoldneva pred dvorano študentskih domov, kjer smo kot “enajst hrabrih” kljub rahlemu rosenju igrali in peli pred skoraj 150 gledalci. Na tistem odru sem stal z akustično kitaro, obkrožen s country dueti, rock skupinami in celo breakdancerji. To so bili časi surove, neposredne energije, ko nismo potrebovali popolne produkcije – pomembno je bilo le to, da imamo nekaj povedati.
Bili so to tudi časi neštetih večerov po krajevnih skupnostih, kjer smo običajno nastopali midva s Petrom (op. Peter Konig -bila sva Duo Magma), pa Tine Kovič ter Branko in Bojan Horvat. Vedno, ko smo igrali skupaj s Tinčkom (Valentin Kovič), je pred nastopom skrbno premeril občinstvo. Ko je ocenil, da so zagotovo vsi prisotni stari več kot 18 let, je vedel, da je čas za njegov “taki vic”. Govoril je o Frančeku in Miciki, ki sta “ordinirala na štengah”, in se zaključil tako, da je moral Franček sneti očala, ker jo je v bedro ščipal. Očitno sem bil takrat še premlad in premalo izkušen, saj na začetku sploh nisem razumel poante tega vica. Šele kasneje mi je “kliknilo” in sem ga tudi sam velikokrat z veseljem uporabil.
Posebno poglavje je bil tudi naš nastop v dijaškem domu Lizike Jančar. Bili smo štirje: Bobi, Tine, Pero in jaz. Pred nami pa 150 mladih deklet, ki so bivale v tem domu. Še danes se spomnim tiste popolne, skoraj otipljive tišine v dvorani, ko sem stopnjeval napetost v zgodbi o tem, kako sva s Perotom čez vikend – bila je pustna sobota – obiskala njegovo punco v Zadobrovi pri Ljubljani. Imela je sestro Zalo, in prav o njej sta govorili pesem in zgodba, ki sta tisti večer očarali občinstvo.
Na odru finalne oddaje
Moja glasbena pot ni bila nikoli mišljena kot velika kariera, a je kljub temu doživela svoj vrhunec. Bilo je 21. julija 1987 v Ljubljani. Stal sem na odru finalne oddaje kultnega radijskega in televizijskega šova Kar znaš, to veljaš. Za tiste, ki se teh časov ne spomnite: to je bila izjemno prestižna oddaja nacionalnega radia Val 202, ki jo je takrat urejal in vodil legendarni režiser Slavko Hren. Bila je glavna odskočna deska za mlade talente tistega časa.
Tam nisem igral tuje glasbe, temveč sem izvedel svojo avtorsko pesem z naslovom Lačni ljudje. Osvojil sem drugo mesto, kar pa mi je pomenilo največ, je bila najboljša ocena strokovne žirije. In še več – predsednik te strokovne žirije ni bil nihče drug kot legendarni mojster Bojan Adamič. Po nastopu je stopil do mene, pohvalil moje delo in me celo povabil na nastop na festivalu šansonov v Rogaški Slatini.
To je bil tisti prelomni trenutek, ki bi lahko mojo pot obrnil povsem drugam. Ob tisti priložnosti je nastal tudi studijski posnetek pesmi Lačni ljudje v studiu Darka Baša. Imel sem vse – priznanje stroke, studijski posnetek in povabilo na velik festival. A povabila žal (ali pa na srečo) nisem izkoristil. Takrat sem moral sprejeti odločitev in odločil sem se, da bom namesto glasbi svoje življenje posvetil fotografiji.
Skladba Lačni ljudje namreč ni nastala iz želje po slavi na festivalih. Nastala je iz preproste potrebe po sočutju, iz želje, da bi skozi preprost akustičen zvok opozoril na stisko drugega. In zanimivo je, kako se stvari v življenju povežejo. Isti motiv empatije, ista želja, da bi dal glas tistim, ki ga nimajo, me je kasneje vodila v fotografijo in sodelovanje v humanitarnih projektih.
Danes kitaro primem v roke bolj redko. Zamenjal jo je fotoaparat. Včasih me vprašajo, kako gresta skupaj tehnologija (s katero sem se kot informatik ukvarjal trinajst let), fotografija in glasba. Odgovor je preprost: orodja se spreminjajo, iskanje ostaja isto. Ko sedim za računalnikom in postavljam spletno stran, urejam kodo. Ko pritisnem na sprožilec fotoaparata, ujamem svetlobo. Ko pa sem včasih stal na odru z akustično kitaro in zapel Lačne ljudi, sem se preprosto pogovarjal s tistimi, ki so bili pripravljeni poslušati.
Kantavtorstvo je bilo zame najčistejša oblika tega pogovora. Nima filtrov, nima popravkov v Photoshopu. Je samo tisto, kar v danem trenutku čutiš. In čeprav so ti odri zdaj le še lep spomin na zbledelih fotografijah, so akordi, ki me jih je naučil Feki, še vedno nepogrešljiv del tega, kar sem.
Konec koncev, bistvo trenutka – tista resnica, o kateri tako rad govorim – se včasih ne pokaže v popolni kompoziciji. Včasih se razkrije v preprostem, morda celo nekoliko nepopolnem akordu iz leta 1987. Nekje doma v škatlah morda še vedno leži tista stara avdiokaseta s posnetkom finala z RTV. Upam, da jo nekoč najdem, da bo ta spomin dobil tudi svoj izviren zvok.
So pa na RTV Slovenija v arhivu poiskali posnetek mojega nastopa na predfinalni oddaji v Slovenskih Konjicah, za kar sem jim neskončno hvaležen, še posebej gospe Karmen Kovačič, s katero sva bila v kontaktu.
V spodnjem videu govorijo slike “moje učenke” in prijateljice Brede Jurečko, katerih glasbena podlaga je pesem Lačni ljudje, posneta v Studiu Baša, pri kateri so sodelovali še: Peter Konig – Pero, Igor Fekonja – Feki in (verjetno) Sašo Romih.
Za občutek, kako je zvenela ta pot, pa še nekaj utrinkov fotografij …
