Čas, ki ga ob napravi navaja proizvajalec, je praviloma samo čas končnega zajema. To ni isto kot čas kakovostne digitalizacije. Pred končnim skenom diapozitiv pregledam, očistim, vstavim v nosilec, naredim predogled, določim izrez ter prilagodim svetlost, barve in korekcijo prahu. Po skeniranju preverim ostrino, napake, pravilno obrnjenost, po potrebi posnetek ponovim in datoteko ustrezno poimenujem.

Zato vedno ločim med časom končnega skena, ko naprava sama zajema sliko, in celotnim delovnim časom, ki vključuje pripravo, predogled, nastavitve, kontrolo ter arhiviranje.

Pri povsem avtomatski digitalizaciji v JPEG lahko naprava res ustvari datoteko v nekaj sekundah. Pri kakovostnem skeniranju je za čist, običajno uokvirjen 35-mm diapozitiv realneje računati približno 5 do 10 minut celotnega dela. Pri zahtevnih posnetkih, kjer so potrebni natančna barvna korekcija, odstranjevanje prahu, ročna retuša, večprehodni zajem ali poseben pristop zaradi poškodb, lahko posamezen diapozitiv zahteva 10 do 20 minut ali tudi več.

Za sto diapozitivov zato kakovostna obdelava ni naloga za eno popoldne. Že pri povprečnih 7 minutah na posnetek govorimo o skoraj dvanajstih urah dela, pri zahtevnem arhivu pa o več delovnih dneh.

Realen potek pri seriji diapozitivov

Naslednji pregled prikazuje čas za serijo dvanajstih običajnih 35-mm diapozitivov v plastičnih okvirjih. Časi so okvirni. Dobro ohranjena serija z enotno svetlobo bo hitrejša, mešan arhiv z veliko prahu, barvnimi odkloni in zahtevnimi posnetki pa počasnejši.

Diapozitiv v steklenem okvirju zahteva več časa in previdnosti. Steklo je bilo nekoč priljubljeno zato, ker je film držalo raven in ga deloma zaščitilo. Pri skeniranju pa pomeni dodatni optični sloj. Svetloba mora skozi dve dodatni stekleni ploskvi, zato se lahko pojavijo odboji, manjši kontrast, prah med steklom in filmom, sledi vlage, mehurčki ter Newtonovi kolobarji.

Najprej preverim, ali okvir fizično ustreza nosilcu skenerja. Stekleni okvirji so pogosto debelejši od običajnih plastičnih ali kartonskih. V samodejni podajalnik oziroma nosilec, kjer diapozitiv ne sede brez pritiska, ga nikoli ne potiskam na silo. Lahko se zatakne, poškoduje film ali mehanizem skenerja.

Če stekleni okvir ustreza nosilcu in je film med stekloma videti raven ter čist, naredim poskusni predogled in en končni sken. Zunanje steklene površine najprej previdno očistim z mehkim antistatičnim čopičem ali krpico za optiko. Tekočine ne nanašam ob robove okvirja, saj lahko zaide med steklo in film. Če ni vidnih mehurčkov, lis, plesni ali izrazitih Newtonovih kolobarjev, je lahko rezultat povsem uporaben.

Kadar so med steklom in filmom vidne sledi vlage, plesen, mehurčki ali močni kolobarji, jih programska obdelava praviloma ne more zanesljivo odstraniti. Za kakovosten rezultat je takrat pogosto bolje, da film previdno odstranimo iz steklenega okvirja in ga ponovno uokvirimo brez stekla. To je smiselno le, kadar je postopek varen. Če je film krhek, zvit, lepljiv, plesniv ali ima okvir zgodovinsko vrednost, posega ne izvajam doma, ampak ga zaupam strokovnjaku.

Pred preokvirjanjem vedno ohranim podatke z okvirja. Stari napisi s krajem, datumom, imenom avtorja ali zaporedjem so pogosto edini podatek o nastanku posnetka.

Če pozitivni film še ni razrezan na posamezne diapozitive, ga obravnavam kot film v traku. V programu ga nastavim kot pozitivni film oziroma prosojnico, ne kot negativ. Tak način ima prednost: film se manj dotika, več kadrov lahko predogledam hkrati, vrstni red posnetkov ostane jasen in delo je lahko hitrejše.

Za trak uporabim namenski nosilec za 35-mm film. Ta film drži raven in na pravilni višini nad steklom ploskega skenerja oziroma ga pravilno vodi skozi namenski filmski skener. Traku ne polagam neposredno na steklo. Zviti robovi lahko povzročijo neostrino, težave pri prepoznavanju kadrov in pri nekaterih postopkih tudi Newtonove kolobarje.

Krajše trakove po štiri ali šest posnetkov je navadno preprosto vstaviti v nosilec. Pri celotnem, nerazrezanem filmu v roli je treba preveriti, kakšno dolžino sprejme konkretni nosilec. Večina domačih nosilcev ne sprejme vseh 36 posnetkov naenkrat. Če film razrežem, to naredim samo v praznem prostoru med posnetki in na dolžino, ki jo zahteva nosilec. Pri arhivsko pomembnem, krhkem ali neobičajnem materialu ga ne režem nepremišljeno; boljši je specializiran nosilec, presnemavanje s fotoaparatom ali strokovna digitalizacija.

Tudi pri traku je predogled nujen. Program lahko sam najde posamezne kadre, vendar preverim, ali so vsi zajeti do roba, pravilno obrnjeni in brez odreza. Različni posnetki na istem traku lahko potrebujejo povsem različne barvne in tonske nastavitve, zato serijsko skeniranje ne pomeni, da vse posnetke obdelam enako.

Po skeniranju trak shranim v čist arhivski ovoj iz primernega materiala in ga označim z zaporedjem oziroma lokacijo datotek. Tako ohranim izvirnik, vrstni red posnetkov in možnost, da se k filmu pozneje vrnem.

Presnemavanje diapozitivov z digitalnim fotoaparatom je odličen, hiter in kakovosten način za digitalizacijo starih fotografskih spominov. Rezultat je pogosto boljši in ostrejši kot pri uporabi poceni namenskih skenerjev.

Za uspešno presnemavanje potrebujete tri ključne elemente: stabilno postavitev, enakomeren vir svetlobe in makro objektiv.

Za presnemavanje postavite fotoaparat na kopirno stojalo, usmerjen navpično navzdol. Pod njega namestite enakomeren svetlobni vir, diapozitiv pa postavite v držalo. Med fotoaparatom in diapozitivom uporabite črno masko z odprtino velikosti diapozitiva; ta prepreči, da bi svetloba mimo motiva ustvarjala bleščanje in zmanjšala kontrast.

Najboljša postavitev vključuje kakovosten makro objektiv, saj zagotavlja ostrino od roba do roba in omogoča dovolj veliko povečavo. Svetlobni vir naj bo enakomeren, z visokim indeksom CRI (vsaj 90) in uravnotežen za dnevno svetlobo, približno 5000–5500 K. Uporabite senčilo objektiva, odstranite zaščitni UV-filter in ugasnite druge luči v prostoru, da zmanjšate odseve in stransko svetlobo.

Posebno pozornost namenite vzporednosti. Če ravnini tipala in diapozitiva nista paralelni, bo en rob oster, drugi pa mehak. Enostaven preizkus je ogled odseva objektiva v majhnem ogledalu, položenem na mesto diapozitiva: odsev mora biti natančno na sredini kadra

Pri starih diapozitivih niso vse težave povezane s prahom. Barve se lahko sčasoma spremenijo, fotografija dobi barvni odklon, kontrast se zmanjša ali pa se zaradi staranja poudari ena barva. Nekateri diapozitivi imajo zelo goste sence, drugi pa izrazito svetle dele, ki zahtevajo previden zajem.

Pri prvem predogledu se zato ne trudim, da bi slika že takoj izgledala popolno. Najprej poskrbim, da ne odrežem pomembnih svetlih delov in da sence ne postanejo popolnoma črne. Nato uredim splošen barvni vtis. Pri seriji fotografij z istega filma si pomagam z enotnimi izhodiščnimi nastavitvami, pri posameznih posnetkih pa jih po potrebi prilagodim.

Skeniranje ne popravi vsega. Če je barvni sloj filma močno propadel ali je površina poškodovana, popolne obnove ni mogoče obljubiti. Kljub temu kakovosten zajem v datoteki z dovolj podatki omogoča, da iz slike izvlečemo bistveno več, kot bi bilo mogoče iz hitrega JPEG pretvornika.

Dober arhiv ni samo mapa z velikim številom datotek. Če čez nekaj let ne vemo, kje je bila fotografija posneta, kdaj je nastala ali kje je izvirnik, smo ohranili le del vrednosti zbirke.

Datoteke poimenujem dosledno. Uporabna oblika je na primer leto_mesec_dogodek_zaporedna-stevilka. Če točnega datuma ne poznam, uporabim približen podatek ali oznako serije. Kadar je na okvirju zapis, ga vnesem v opis oziroma metapodatke. Ob pomembnih serijah dodam tudi kraj, osebe, avtorja in kratko opombo o vsebini.

Za vsak pomemben diapozitiv hranim vsaj tri stvari: glavno kakovostno datoteko, manjšo datoteko za uporabo oziroma deljenje in izvirnik. Glavne datoteke varnostno kopiram vsaj na dve ločeni lokaciji. Izvirne diapozitive in trakove hranim v suhem, stabilnem okolju, zaščitene pred svetlobo, prahom, vročino in vlago.

Preden se lotite cele zbirke, izberite dvanajst zelo različnih diapozitivov. Med njimi naj bodo dobro ohranjen posnetek, prašen diapozitiv, temen motiv, fotografija z močnimi barvami, posnetek z veliko drobnimi podrobnostmi, stekleni okvir in, če ga imate, krajši trak pozitivnega filma.

Najprej jih očistite in naredite hiter pregledni zajem. Nato pri treh najpomembnejših naredite natančen predogled, uporabite dve različni ločljivosti ter primerjajte rezultat pri 100-odstotni povečavi. Izmerite tudi celoten čas od prvega čiščenja do shranjene in poimenovane datoteke. Ta preizkus vam bo pokazal, kakšen postopek in koliko časa v resnici zahteva prav vaš arhiv.

Najdražji skener ne more popraviti umazanega, ukrivljenega ali slabo pripravljenega diapozitiva, prav tako visoka številka dpi sama po sebi ne ustvari novega detajla. Najboljši rezultat nastane iz kombinacije čistega originala, pravilnega držala, realne optične ločljivosti, zmerne obdelave in dobrega arhiva. Če imate na voljo čas samo za eno izboljšavo, naj bo to dobra predpriprava – prah, prstni odtisi in slaba organizacija so težave, ki jih pozneje najdražje plačamo z urami retuširanja.

Ko so diapozitivi digitalizirani, jih je smiselno tudi pravilno pripraviti za splet ali tisk. Pri tem pomaga članek Kako pripravim fotografijo za splet in tisk?.

Če želite stare diapozitive uporabiti ustvarjalno in povezati analogni pristop z digitalno obdelavo, preberite še članek Double Exposure fotografija – dve zgodbi v eni fotografiji.

Lahko pa skeniranje negativov in diapozitivov zaupate Fotomedia Maribor.