Vsak ustvarjalec ima nekje na začetku svoje poti tisto obdobje čiste, neobremenjene in nekoliko kaotične energije. Preden sem našel svoj mir v fotografiji in še preden sem na RTV Slovenija z akustično kitaro pel Lačne ljudi, je bil tu čas surovega mladinskega uporništva. Bil je čas skupine Žrelo.
Ko danes pogledam na tisti stari časopisni izrezek s fotografijo, pod katero piše “Žrelo” – Hotinja vas 1979/80, se spomini vrnejo v trenutku. Tega na spletu ne boste našli v nobenem arhivu. To je zgodba, ki živi le še v spominih tistih, ki smo bili tam.
Žrelo smo bili posebna, pravzaprav zelo slikovita druščina. Zraven mene je bil na bobnih Peter König, kitarist in avtor Jani in dva fanta iz prevzgojnega doma v Slivnici. Spomnim se, da je bilo pevcu ime Vasja in da je bil nekje iz Bovca. Imena drugega se žal ne spomnim. Združila nas je tista preprosta potreba po ustvarjanju hrupa in glasbe. Bili smo zmes lokalnih fantov in tistih, ki jih je življenje nekoliko bolj premetavalo. Glasba ni spraševala po tem, od kod prihajaš; pomembno je bilo le, kako močno udariš po strunah.
Svoj “štab” smo imeli v najetem prostoru na Teznu v Mariboru. Tam nismo bili sami, prostor smo si delili z mnogo bolj popularnim bandom Snežna kraljica, na čelu katere je bil kitarist Iztok Jančič – Janči.. Tam so se rodili naši prvi pravi zvoki, polni mladostne zagnanosti.
Absolutni vrhunec in hkrati najbolj legendaren trenutek skupine Žrelo pa se je zgodil na lokalni prireditvi Pokaži kaj znaš v Hotinji vasi. Na takšnih prireditvah je običajno vladalo vljudno ploskanje domačinov, a naš nastop je bil vse prej kot običajen. Imeli smo namreč prav posebno “navijaško bazo”. Podporo nam je prišla izkazat celotna ekipa “prebivalcev” iz prevzgojnega zavoda Slivnica, ki so prišli navijat za svoja dva fanta v našem bendu.
Bili so daleč najbolj glasna, bučna in nepopustljiva publika tistega večera. Njihovo navijanje ni bilo vljudno, bilo je iskreno, divje in polno tovarištva. Takrat smo se na tistem majhnem odru v Hotinji vasi počutili kot največje rock zvezde na svetu. Še zdaj mi odmevajo Janijevi verzi: “Ko zaljubil sem se, vedel sem kako ljubijo ljudje, male mastne …”
Skupina Žrelo ni posnela studijskih albumov in ni pustila za seboj digitalnih sledi. A ko danes razmišljam o tem, ugotovim, da je bilo to moje prvo pravo srečanje z močjo umetnosti, ki povezuje ljudi z različnih bregov. Od divjega navijanja fantov iz prevzgojnega doma do tihe, osredotočene pozornosti, ki jo danes posvečam fotografskemu portretu – vse to je ista pot. Pot iskanja resnice v ljudeh.
