Fotograf me pogosto vpraša: »Katero zaslonko naj odprem, da bo ozadje lepo zamegljeno?« Vprašanje je razumljivo, vendar ni povsem pravo. Zaslonka je pomembna, ni pa edina odločitev. Včasih lahko objektiv odprem na f/1.8, pa bo ozadje še vedno presenetljivo jasno. Drugič dosežem mehko, nevsiljivo zameglitev že pri f/4.

Razlika ni v sreči in ni v dragem objektivu. Razlika je v odnosu med fotografom, motivom, ozadjem in svetlobo. Ko to razumem, globinska ostrina ni več tehnični pojem iz priročnika, ampak ustvarjalno orodje: z njo odločim, kaj v fotografiji dobi pozornost in kaj lahko mirno utihne.

Globinska ostrina je območje pred in za točko ostrenja, ki ga na fotografiji še doživljamo kot sprejemljivo ostrega. Ni brezmejna. Ko izostrim oči portretiranca, so lahko njegove oči ostre, konica nosu že nekoliko mehkejša, ušesa pa povsem izven ostrine. To ni napaka; to je odločitev, ki daje portretu prostor, globino in usmeritev.

Majhna globinska ostrina pomeni, da je ostro le ožje območje. Velika globinska ostrina pomeni, da je ostrega več prizora – od ospredja do ozadja. Nobena sama po sebi ni boljša. Odvisno je od zgodbe, ki jo želim povedati.

Pri portretu pogosto želim, da gledalec najprej opazi pogled. Pri skupinski fotografiji želim, da so obrazi vseh ljudi jasni. Pri pokrajini pa hočem, da je mogoče brati pot v ospredju, drevo na sredini in hribe v daljavi. Te tri želje zahtevajo tri različne pristope.

Zaslonka je le eden od štirih dejavnikov. Ko jih razumem skupaj, lahko zamegljeno ozadje ustvarim zavestno, ne le po naključju.

Zaslonka: pomembna, vendar ne čarobna

Zaslonka f/1.8 prepušča več svetlobe kot f/5.6 in zato omogoči manjšo globinsko ostrino. Toda odprta zaslonka sama po sebi še ne zagotovi lepega bokeha. Če fotografiram človeka s širokokotnim objektivom z velike razdalje, za njim pa je bližnja stena, bo tudi pri f/1.8 veliko ozadja ostalo prepoznavnega.

Zato zaslonke ne izbiram samo po želji po zamegljenosti. Izberem jo glede na motiv. Pri portretu od blizu je lahko f/1.8 čudovita, vendar zahteva natančno ostrenje. Pri portretu, kjer obraz ni povsem vzporeden s fotoaparatom, je pogosto bolj varno f/2.2 ali f/2.8, da ostaneta obe očesi dovolj ostri. Pri dveh ljudeh, ki ne stojita v isti ravnini, pa pogosto potrebujem še bolj zaprto zaslonko.

Najhitrejši način za lepše zamegljeno ozadje je pogosto povsem brezplačen: premaknem se.

Najprej pridem bliže motivu. S tem zmanjšam globinsko ostrino in odstranim del nepomembnega okolja že s kadriranjem. Nato pogledam, kaj je za motivom. Če je za njim stena, ga – kadar je mogoče – povabim nekaj korakov naprej. Tudi majhna razdalja med človekom in ozadjem naredi veliko razliko.

To velja tudi pri telefonih. Čeprav imajo telefoni manjše senzorje in zato naravno ustvarjajo večjo globinsko ostrino, lahko z bližnjim kadrom in oddaljenim ozadjem dosežem precej boljši rezultat. Portretni način v telefonu lahko pomaga, vendar ne nadomesti dobrega položaja fotografa in motiva.

S širokokotnim objektivom vidim veliko okolice. To je odlično, kadar želim človeka postaviti v prostor: na ulici, v gorah, v dvorani ali na odru. Če se z njim približam preveč, lahko široki kot obraz neprijetno poudari – nos postane večji, robovi obraza pa se raztegnejo. To ni lastnost človeka, ampak posledica bližine fotoaparata.

Daljša goriščnica, na primer 85 mm, omogoča udobnejšo razdaljo do portretiranca in tesnejši kader. Ozadje se v kadru zdi bliže ter se pogosto zamegli bolj mehko in enakomerno. Vendar goriščnica sama po sebi ni čarovnija. Če z 24 mm in 85 mm naredim enako velik portret, se moram z enim objektivom fizično premakniti. Prav ta sprememba razdalje in kadra je velik del razloga, da fotografiji delujeta drugače.

Začnite z objektivom, ki ga že imate. Z njim naredite isto fotografijo z dveh ali treh razdalj in opazujte, kako se spreminjata ozadje in občutek prostora. To je boljša vaja kot branje desetih tehničnih tabel.

Beseda bokeh opisuje značaj neostrih delov fotografije, ne zgolj količine zameglitve. Dva objektiva lahko pri enaki zaslonki ustvarita podobno neostro ozadje, vendar bodo svetlobne točke, veje ali listi v njem videti različno: mehko, kremasto, živčno, z dvojnimi robovi ali celo kot poligoni.

Bokeh je zato estetska lastnost objektiva in prizora. Ne potrebujem pa popolnega bokeha, da naredim dobro fotografijo. Včasih je ozadje lepo zato, ker se zmehča. Drugič je prav njegov vzorec pomemben del zgodbe – na primer luči mesta za večernim portretom ali odsev na listju.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online