Skoraj vsak fotograf pozna ta trenutek. Fotografija na zaslonu fotoaparata je videti dobro. Ujeli smo otroka, koncert, večerno ulico ali pomemben družinski trenutek. Doma pa jo odpremo na večjem zaslonu in v sencah opazimo drobne barvne pike, zrnato površino ter manj jasne podrobnosti. »ISO sem nastavil previsoko,« je pogosto prvi sklep.

Včasih drži. Toda ni celotna zgodba.

Digitalni šum ni kazen za napačno nastavitev. Je posledica dejstva, da v temnem prizoru senzor zbere zelo malo svetlobe. Fotoaparat mora iz majhnega, nepopolnega signala ustvariti uporabno fotografijo. Višji ISO pri tem pomaga, vendar poveča tudi nepopolnosti, ki so že v zajetem signalu.

Zato se ne sprašujem samo: »Kako naj ISO ohranim čim nižji?« Bolj koristno vprašanje je: »Kako lahko pri tej svetlobi dobim dovolj svetlobe na senzor, ne da bi uničil gibanje, globinsko ostrino ali pomen prizora?«

Digitalni šum je naključna neenakomernost v zapisu slike. Najbolj opazen je v enakomernih temnih površinah – na nočnem nebu, senci na steni, črnem plašču ali ozadju koncertnega odra.

V praksi se srečujemo predvsem z dvema vrstama:

Svetlostni šum je lahko včasih celo prijeten. Spominja na zrno analognega filma in fotografiji doda teksturo. Barvni šum pa je običajno bolj moteč, ker ne pripada prizoru: v črni senci nenadoma vidimo zeleno ali vijolično, kjer je v resnici ni bilo.

Od šuma ločimo tudi vroče piksle. Ti so posamezne svetle ali barvne točke, ki se pri dolgih osvetlitvah in toplem senzorju lahko pojavijo vedno na istem mestu. To ni enako kot splošna zrnata struktura, vendar ga začetniki pogosto poimenujejo kar šum.

ISO je pomemben, ni pa edini razlog za šum. Fotografija postane posebej občutljiva, kadar je svetlobe malo in je posnetek že ob zajemu pretemen. Če tak temen posnetek doma močno posvetlim, sence dvignem skupaj s šumom.

Tu se skriva pomemben paradoks: pravilno osvetljena fotografija pri ISO 3200 je lahko videti bolje kot močno podosvetljena fotografija pri ISO 800, ki jo nato v računalniku posvetlim za dve stopnji. Pri obeh je svetlobe malo, vendar druga fotografija ni zbrala dovolj uporabnega signala že ob nastanku.

To ne pomeni, da moram ISO brez razmisleka dvigovati. Pomeni pa, da nizkega ISO ne smem obravnavati kot cilja samega po sebi. Cilj je tehnično in vsebinsko uspešna fotografija.

O odnosu med ISO, zaslonko in časom osvetlitve sem podrobneje pisal v članku Ekspozicijski trikotnik brez strahu. Če fotoaparat v načinih A/Av ali S/Tv prizor stalno osvetljuje napačno, pa najprej preverite tudi svetlomer in korekcijo osvetlitve.

Šum ni vedno enako izrazit. Največ ga opazim v štirih situacijah.

Slaba svetloba v notranjih prostorih

Rojstni dan v dnevni sobi, šolska prireditev, večerja ali poroka v dvorani pogosto pomenijo mešanico šibke umetne svetlobe in gibajočih se ljudi. Časa ne morem predolgo podaljšati, saj se obrazi in roke premaknejo. ISO zato naraste.

Koncerti in drugi odri

Koncertna fotografija združuje malo svetlobe, hitro gibanje in močan kontrast. Temna scena lahko fotoaparat zavede, reflektorji pa ustvarijo zelo svetle dele obraza. Pri tem je kakovost fotografije pomembnejša od idealno nizkega ISO. Najprej zaščitim čas, s katerim ustavim gib izvajalca, šele nato iščem najnižji še uporaben ISO.

Pri odrskih lučeh ne uporabljam bliskavice na nastopajoče. Motila bi izvajalce in občinstvo, njen videz pa bi uničil značaj odrske svetlobe. Več o takem delu najdete v članku Koncertna fotografija: kako ujeti energijo glasbe v objektiv.

Nočna fotografija in dolge osvetlitve

Pri mirni nočni pokrajini lahko uporabljam stojalo, nizek ISO in daljši čas. Šuma je tako manj. Vendar se pri zelo dolgih osvetlitvah lahko senzor segreje, pojavijo pa se vroči piksli in drugačne nepravilnosti. Nizek ISO torej pomaga, ni pa čarobna zaščita pred vsemi vrstami šuma.

Mobilna fotografija

Telefoni imajo manjše senzorje in pri temi zberejo manj svetlobe. Zato pogosto samodejno posnamejo več posnetkov, jih združijo in močno zmanjšajo šum. Končni JPEG ali HEIC je lahko videti presenetljivo čist, vendar so lahko drobne podrobnosti zaradi obdelave bolj zglajene.

Če na telefonu fotografiram v RAW oziroma DNG, dobim več možnosti pri obdelavi, vendar dobim tudi bolj neposreden pogled na omejitve svetlobe in senzorja. O razlikah med RAW, URAW in HEIC na telefonu sem že pisal v članku RAW, URAW in HEIC na mobilnem telefonu.

Šuma ne rešujem najprej v programu za obdelavo. Največ lahko naredim že med fotografiranjem.

1. Najprej določim najdaljši še varen čas osvetlitve

Če fotografiram mirno notranjost, lahko uporabim daljši čas. Če fotografiram otroka ali pevca na odru, časa ne smem podaljševati samo zato, da bi znižal ISO. Zamegljen gib ni boljša rešitev od šuma.

2. Zaslonko odprem, vendar ne pozabim na vsebino

Svetlejši objektiv omogoči več svetlobe in s tem nižji ISO. Toda pri f/1,4 ali f/1,8 je globinska ostrina lahko zelo majhna. Pri portretu lahko ostane ostro samo eno oko, pri skupini pa samo prva oseba. Zaslonko zato odprem toliko, kolikor prizor dopušča, ne toliko, kolikor objektiv zmore.

3. Prizor osvetlim, kadar to lahko storim

Najčistejša fotografija je pogosto tista, ki je dobila več svetlobe, ne tista z najagresivnejšim odstranjevanjem šuma. Pri portretu lahko osebo premaknem bliže oknu, uporabim odbojnik, pri izdelku dodam stalno luč. Včasih že majhna sprememba položaja naredi več kot dve stopnji ISO.

4. Ne podosvetlim iz strahu pred pregorelinami

Podrobnosti v svetlih delih so pomembne, vendar preveč temen posnetek pogosto ustvarja šum, ko ga kasneje posvetlim. Poiščem ravnotežje: svetle dele zaščitim, a obraza ali glavnega motiva ne pustim brez potrebe v globoki senci. Svetlomer in korekcija osvetlitve mi pri tem pomagata presoditi, ali je temnost res namerna ali je le posledica napačnega merjenja.

5. Uporabim stojalo, kadar se prizor ne premika

Pri pokrajini, arhitekturi ali nočnem mestu lahko stojalo zamenja visok ISO. Z daljšim časom senzor zbere več svetlobe, jaz pa ohranim ISO pri nizki vrednosti. To velja samo, kadar se glavni motiv ne premika. Stojalo ne bo zaustavilo otroka, plesalca ali listov v vetru.

Večji senzor ima praviloma večjo površino za zbiranje svetlobe. Zato imajo fotoaparati z večjim senzorjem – ob primerljivih pogojih – pogosto prednost pri višjih ISO vrednostih pred telefoni in manjšimi fotoaparati.

Toda velikost senzorja ni celotna zgodba. Na rezultat vplivajo še svetlost objektiva, ločljivost, generacija senzorja, način obdelave v fotoaparatu, velikost končnega prikaza in to, kako natančno fotografijo gledamo. Fotografija, ki je pri 100-odstotnem povečanju na velikem monitorju videti zrnata, je lahko na telefonu, v fotoknjigi ali na spletu videti povsem odlično.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online