Zaslon fotoaparata zna lagati. Ne namenoma, seveda. Na soncu je videti temnejši, v zatemnjeni sobi svetlejši. Svetlost zaslona lahko nastavim previsoko ali prenizko. Po dobrem posnetku lahko izgledam kot odličen fotograf samo zato, ker je zaslon prijazno osvetljen; naslednji dan pa doma ugotovim, da je bilo nebo brez podrobnosti ali da je obraz ostal v globoki senci.

Histogram ne presoja, ali je fotografija lepa. Pove pa mi nekaj bolj uporabnega: koliko svetlih, srednjih in temnih tonov je v njej ostalo.

To je majhen graf, ki ga večina fotoaparatov pokaže ob predogledu posnetka ali celo med fotografiranjem v živo. Sprva je videti kot nerazumljiva gorska pokrajina. Ko pa ga enkrat razumem, postane zelo miren in pošten spremljevalec. Ne pove mi, kako naj fotografiram. Pove mi, kaj je fotoaparat dejansko posnel.

Histogram je graf svetlosti. Vodoravna os kaže tone, navpična pa količino pikslov pri posamezni svetlosti.

Če je večina grafa na levi, fotografija vsebuje veliko teme. Če je večina na desni, vsebuje veliko svetlobe. Če je graf raztegnjen čez skoraj celotno širino, prizor vsebuje velik kontrast oziroma širok razpon svetlosti.

To samo po sebi ni ne dobro ne slabo.

Nočni koncert, silhueta ob sončnem zahodu in črn plašč na temnem ozadju bodo naravno imeli histogram pomaknjen levo. Zasnežena pokrajina, bela poročna obleka ali fotografija v beli sobi ga bodo potisnili desno. Histogram ne zahteva, da je njegov vrh na sredini. Zahteva le, da veste, zakaj je tam, kjer je.

Najpomembnejše pravilo: histogram ni ocena fotografije. Je zapis svetlosti. Če je prizor namenoma temen ali svetel, naj bo tak tudi njegov histogram.

Štiri pogoste oblike histograma. Graf sam po sebi ne pove, ali je fotografija dobra ali slaba; pove le, kje so zbrani njeni toni.

Bolj kot oblika histograma me zanima, ali se graf na levem ali desnem robu nenadoma dvigne in »zalepi« ob rob. To lahko pomeni, da so deli fotografije popolnoma črni ali popolnoma beli brez podrobnosti.

Če histogram udari ob desni rob, govorimo o pregorelih svetlih delih. Na nebu ni več oblakov, v beli obleki ni več tkanine, na koži ni več teksture. Če je pomemben del motiva tako pregorel, moram zmanjšati ekspozicijo, spremeniti kompozicijo, uporabiti dodatno luč ali izbrati drugačen pristop.

Če histogram udari ob levi rob, se sence zaprejo v črno. V temnem plašču, laseh ali ozadju morda ni več nobenih podrobnosti. To je lahko napaka – lahko pa je tudi popolnoma prava odločitev pri silhueti ali dramatičnem portretu.

Večina fotoaparatov ima ob predogledu posnetka možnost, da pregoreli deli utripajo oziroma »mežikajo«. Nekateri temu rečejo blinkies oz highlights. Ko utripanje vidim na majhnem delu sončnega odseva, kovinskem nakitu ali luči v ozadju, to še ni razlog za paniko. Takšne drobne svetle točke so lahko naraven del prizora.

Bolj pozoren postanem, ko utripa obraz, bela obleka, pomemben oblak ali celoten velik del neba. To pomeni, da izgubljam podrobnosti tam, kjer jih morda želim ohraniti.

V takem trenutku ne popravljam fotografije v glavi. Naredim nov posnetek. V načinih A/Av, S/Tv ali P uporabim negativno korekcijo osvetlitve, na primer -1/3 ali -2/3 EV, in preverim še enkrat. V ročnem načinu M sam prilagodim čas, zaslonko ali ISO.

Kako svetlomer pride do svojega predloga in zakaj ga mora fotograf včasih popraviti, sem razložil v članku (v pripravi) Svetlomer ni nezmotljiv: kako s korekcijo osvetlitve rešiti sneg, črn plašč in koncertne luči.

Zaslon fotoaparata je narejen za ogledovanje, ne za natančno merjenje. Njegova svetlost se prilagaja okolici, velikost prikaza skriva drobne napake, nastavitve slike v fotoaparatu pa lahko naredijo predogled bolj kontrasten ali bolj nasičen, kot je datoteka v resnici.

Histogram je pri tem bolj zanesljiv, saj ne primerja fotografije s svetlobo okoli vas. Pokaže le porazdelitev tonov v datoteki oziroma v predogledu, ki ga fotoaparat ustvari.

Pri RAW fotografiranju je vredno poznati eno podrobnost: histogram in opozorila za preosvetlitve v večini fotoaparatov izhajajo iz vgrajenega JPEG-predogleda, ne neposredno iz vseh podatkov RAW datoteke. To pomeni, da je opozorilo lahko včasih nekoliko previdnejše, kot bi bilo treba; RAW lahko še skriva nekaj rezerve v svetlih delih. Vendar tega ne smem uporabljati kot izgovor za brezskrbno pregorevanje. Histogram naj mi da varnostno mejo, RAW pa naj ostane dodatna rezerva, ne rešilna bilka.

Histogram ni uporaben samo na zaslonu fotoaparata takoj po posnetku. Z njim se srečam znova, ko fotografijo odprem v programu za obdelavo. Natančneje povedano: histogram ni samostojen »graf«, ki bi bil dobesedno shranjen v datoteki, temveč ga program izračuna iz tonskih podatkov fotografije. Pri JPEG-u iz že zapisanih slikovnih točk, pri RAW-u pa iz podatkov tipala in trenutne interpretacije slike v programu.

Zato se histogram med obdelavo tudi spreminja. Ko posvetlim sence, zmanjšam svetle dele, nastavim črno in belo točko ali spremenim kontrast, se spremeni razpored tonov in z njim graf. To je koristno, ker ne obdelujem samo po občutku na zaslonu, temveč lahko preverim, ali sem v pomembnih svetlih ali temnih delih izgubil podrobnosti.

V orodju Ravni (Levels) histogram spremlja obdelavo: levi drsnik določa črno točko, desni belo točko, sredinski pa prilagaja srednje tone. Graf je pomoč pri odločitvi, ne nadomestilo za pogled na fotografijo.

Priloženi primer z oknom Ravni (Levels) lepo pokaže, kako je histogram povezan z obdelavo. Levo drsno mesto določa črno točko, desno belo točko, sredinski drsnik pa vpliva predvsem na srednje tone. Če levi in desni drsnik pomaknem preveč navznoter, lahko sence zaprem ali svetle dele prežgem. Če ju pustim predaleč narazen, je lahko fotografija medla in brez jasnih črnin oziroma belin. Nobena nastavitev ni pravilna sama po sebi; odvisna je od prizora in od tega, kaj želim poudariti.

Osnovni histogram prikazuje skupno svetlost. Nekateri fotoaparati pa ponujajo tudi RGB histogram, kjer posebej vidim rdeči, zeleni in modri kanal.

To je uporabno pri močnih barvah. Rdeč cvet na soncu, modro koncertno svetilo ali oranžen sončni zahod so lahko videti pravilno osvetljeni v skupnem histogramu, vendar je eden izmed barvnih kanalov že pregorel. Takrat se lahko barva spremeni v brezoblično, nenaravno ploskev, čeprav svetlost na prvi pogled ni videti problematična.

Za začetek je dovolj, da uporabljate običajni histogram in opozorila za preosvetlitve. Ko se nanju navadite, v meniju poiščite RGB prikaz in ga preverite pri močno obarvanih prizorih. Posebej uporaben je pri cvetju, neonskih lučeh, sončnih zahodih in koncertnih reflektorjih.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online