Ko stopim na ulico, na koncert, v gozd ali v sobo, ne vidim kadra. Vidim kaos. Svetlobo, obraze, predmete, barve, napise, žice, sence, avtomobile, okna in ljudi, ki hodijo čez prostor ravno takrat, ko bi si želel mir. Fotoaparat iz tega ne zna sam izbrati pomena. Posname vse, kar mu pokažem.

Kompozicija je zato trenutek, ko se odločim, čemu bom rekel da in čemu ne. Ni lep okras na koncu tehnično pravilne fotografije. Je način, kako gledalcu povem: poglej sem; to je pomembno; vse drugo lahko za trenutek utihne.

Fotografija lahko vsebuje veliko stvari, vendar ne sme imeti veliko glavnih stvari. Če je glavno vse, ni glavno nič.

Preden razmišljam o pravilu tretjin, vodilnih črtah ali simetriji, se vprašam preprosto: kaj me je ustavilo? Je to svetloba na obrazu? Človekova drža? Odsev v luži? Samotno drevo? Odnos med dvema osebama? Včasih je odgovor jasen. Včasih ga moram najti šele s tem, da se približam, počepnem ali počakam.

Ko vem, kaj je razlog za fotografijo, lahko preostalo uredim okoli njega. Motiv postavim tja, kjer ga pogled hitro najde. Odstranim tisto, kar mu jemlje moč. Pustim mu prostor, če mora dihati. Približam se, če potrebuje težo.

To je kompozicija v svoji najpreprostejši obliki: ne vprašam se, kaj vse je pred mano, ampak kaj od tega nosi zgodbo.

Pravilo tretjin je uporabno, ker začetniku hitro pokaže, da motiva ni treba vedno postaviti v geometrično sredino. Kader razdeli na tri dele po širini in višini. Presečišča teh zamišljenih črt so pogosto prijetna mesta za obraz, drevo, sonce ali pomemben detajl.

Toda pravilo tretjin ni zakon narave. Simetrična fasada potrebuje sredino. Portret, ki želi biti neposreden, lahko človeka postavi naravnost pred gledalca. Samotna figura sredi velike praznine lahko ravno s sredinsko postavitvijo dobi moč. Pravilo tretjin je koristno, dokler ne razumem, zakaj ga v določenem kadru ne potrebujem.

Pogled v fotografiji redko miruje. Sledi poti, robu ceste, reki, ograji, senci, vrsti luči ali liniji stavbe. Te elemente imenujemo vodilne črte, vendar niso nujno ravne in niso nujno zelo očitne. Lahko so le ponavljanje dežnikov na ulici ali smer, v katero gleda človek na fotografiji.

Dobra vodilna črta ne obstaja sama zase. Nekam mora voditi. Če se cesta konča na nebu, je lahko lepa. Če se konča pri človeku, drevesu, vratih ali svetli točki, postane del pripovedi.

Pri fotografiranju turističnih točk pogosto iščem stopnice, tlakovce, mostove in robove stavb. Z njimi lahko pogled odmaknem od množice ter ga usmerim proti motivu. V članku Kako fotografirati na obleganih turističnih točkah (in se znebiti množice) pokažem, kako že sprememba kota pogosto uredi prizor brez Photoshopa.

Negativni prostor je tisti del fotografije, v katerem navidez ni nič pomembnega: nebo, stena, megla, voda, tema ali enakomerna senca. Prav zato je lahko zelo pomemben. Motivu daje prostor, da obstaja brez tekmovanja.

Začetniki pogosto poskušajo vsak del kadra zapolniti. Ko vidijo veliko praznega neba, ga odrežejo. Ko je človek sam ob robu kadra, ga postavijo v sredino. S tem fotografijo včasih res uredijo, velikokrat pa iz nje odstranijo zrak.

Če je fotografija o samoti, naj bo okoli človeka dovolj praznine. Če je o čakanju, naj pogled dobi smer, v katero lahko odide. Če je o moči velikega prostora, naj človek v njem ostane majhen.

Večina ljudi fotografira z višine oči. To je razumljivo, saj tako živimo. Toda fotografija ni dolžna ostati v isti višini kot naš vsakdanji pogled.

Če počepnem, se ospredje spremeni. Cesta postane vodilna črta. Trava dobi pomen. Ljudje v ozadju se lahko skrijejo za rob griča. Če se dvignem na stopnico, dobim bolj pregledno razmerje med skupino in prostorom. Če fotoaparat usmerim naravnost, poudarim simetrijo; če ga nagnem le malo, lahko vnesem nemir – včasih namenoma, včasih po nepotrebnem.

Kadar prizor ne deluje, zato najprej naredim tri poskuse: korak naprej, korak vstran in sprememba višine. Šele nato menjam objektiv ali nastavitev. Goriščna razdalja pomaga izbrati del sveta, moj položaj pa spremeni odnose v njem. Več o tem v članku o goriščni razdalji in perspektivi, ko bo objavljen.

Robovi fotografije so tih prostor napak. Tam se pojavijo pol obraza, svetel prometni znak, kos roke, veja, ki iz glave raste kot rog, ali naključno odrezan stol. Ker med fotografiranjem gledamo glavni motiv, jih pogosto ne opazimo.

Preden pritisnem sprožilec, ne gledam samo osebe v sredini. Za hip pogledam vse štiri robove. Vprašam se:

• Ali je v kadru nekaj, kar nima nobene vloge?
• Ali predmet za motivom ustvarja neprijetno zmedo?
• Ali je odrezani del telesa videti nameren ali nesrečen?
• Ali lahko z enim korakom to popravim?

Ta navada ne naredi fotografije sterilne. Naredi jo bolj zavestno.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online