Najbolj napačno razumljena fotografija je tista, na kateri je najmanj obleke.

Vsi mislijo, da vedo, kaj je akt.
Tisti, ki ga še nikoli ni fotografiral, misli, da je to fotografija golega telesa.
Tisti, ki ga je poskusil fotografirati, pa ve, da je ravno obratno. Akt je fotografija vsega, razen golega telesa.

Akt ni o goloti. Akt je o tem, kaj ostane od človeka, ko mu vzameš vse, s čimer se sicer brani.

Pojdimo najprej s poti, da bomo videli, kam gre pot.

Akt ni erotika. Erotika želi v gledalcu vzbuditi željo. Zato pogosto kaže tisto, kar želja želi videti: ustnice, pogled v kamero, namig na dotik, mokro kožo, odprta usta. Erotika je pogosto naslovljena na drugega. Pravi: poglej me in si me želi.

Aktu ni treba vzbujati želje. Njegovo izhodišče je lahko razumevanje oblike, prisotnosti, ranljivosti ali odnosa. Telo v aktu ni nujno objekt želje, lahko je pokrajina. Ima hribovja ramen, doline hrbta, reke žil. V aktu ne fotografiramo, koga bi se dotaknili. Fotografiramo, kako je telo zgrajeno, da sploh obstaja dotik.

Akt ni pornografija. Pornografija je dokument dejanja. Njen cilj je eksplicitnost. Pokaži vse, pokaži natančno, pokaži funkcijo. Akt je ravno obratno. Njegov cilj je odvzem funkcije. Ko fotografiraš akt, spolnost neha biti dejanje in postane oblika. Telo neha biti orodje in postane arhitektura.

Akt ni modna fotografija brez oblek. Moda tudi, ko sleče, še vedno oblači. Oblači v pozo, v ideal, v retušo. Akt, ki poskuša narediti telo popolno, ni akt. Je reklama za telo. Pravi akt mora prenesti tudi tisto, kar ni popolno: strijo, brazgotino, asimetrijo, težo let. Ker telo ni izložba. Telo je biografija.

To ne pomeni, da akt ne sme biti lep, čuten ali urejen. Pomeni le, da njegova vrednost ne sme biti odvisna od popolnosti in da človek v fotografiji ne sme postati samo površina za tujo željo.

Akt je v svojem jedru filozofski portret brez obraza.

Ko človeku vzameš obleko, mu ne vzameš nujno vse identitete. Telo še vedno nosi čas, spol, izkušnje, brazgotine, držo, včasih tudi družbeni položaj. Toda odstraniš eno od najbolj očitnih plasti, s katerimi se človek predstavlja svetu. Ostane nekaj bolj neposrednega: človek, kakršnega sta oblikovala narava in življenje.

Zato ima akt tri prave teme. In nobena od njih ni golota.

Prva tema je svetloba na obliki. V oblečenem portretu svetloba osvetljuje karakter. V aktu svetloba osvetljuje volumen. Kako se svetloba prelomi čez lopatico, kako senca pod prsmi naredi črto, ki je enaka senci pod gorskim grebenom. Ko dobro osvetliš akt, ne vidiš več samo ženske ali moškega. Vidiš, kako svetloba potuje po človeku. In to je sveto dejanje, ker je telo edino v naravi, ki zna svetlobo tako zadržati.

Druga tema je ranljivost, ne zapeljevanje. Največja moč akta je v trenutku, ko model pozabi, da je gol. Ko se neha držati kot model in se začne držati kot človek, ki ga zebe, ki mu je nerodno stati, ki mu roka sama pade. Takrat golota izgine. Ostane prisotnost. Profesionalni akt fotograf ne fotografira samo takrat, ko je poza popolna. Včasih fotografira sekundo za tem, ko poza razpade.

Tretja tema je odnos. Akt nikoli ne nastane sam. Nastane med dvema človekoma v sobi: med tistim, ki gleda, in tistim, ki dovoli, da je gledan. Zato je akt etika pred estetiko. Če ni zaupanja, ni akta. Je samo gola oseba pred kamero in to se vidi. Vidi se strah v ramenih, zategnjen vrat, prsti, ki se oklepajo sami sebe. Dober akt diha. Slab akt se skriva.

Zato je moje pravilo v studiu: model v aktu ni nikoli gol. Je oblečen v zaupanje, ki sem mu ga dolžan. In če tega zaupanja ne znam nositi, nimam pravice pritisniti na sprožilec.

Ko boš naslednjič gledal fotografijo golega telesa, se vprašaj tri preprosta vprašanja. To je test, ki pomaga ločiti akt od vsega ostalega.

1. Ali bi fotografija delovala, če bi telo obrnil v kip? Če bi jo lahko postavil v muzej kot študijo oblike in bi še vedno delovala, je verjetno akt. Če bi brez spolnega namiga razpadla, je njen namen verjetno drugje.
2. Kam gleda fotografija? Pogled v kamero sam po sebi še ne pomeni erotike. Lahko je zapeljiv, lahko pa je neposreden, samostojen ali celo neprijeten. Odločilni so kontekst, drža telesa in razmerje moči v fotografiji. Če podoba gleda vase, v svojo senco in svojo težo, pogosto odpira prostor za akt. Če gledalcu nekaj ponuja, lahko vstopa v polje erotike. Včasih sta ti polji tudi namenoma prepleteni.
3. Ali spoštuje čas? Pornografija želi biti takojšnja. Akt želi biti trajen. Pornografijo porabiš. Akt gledaš. In dlje ko ga gledaš, manj vidiš golo telo in več vidiš človeka.

Pri aktu ne gre samo za to, ali model zaupa fotografu. Gre tudi za to, ali ima model v resnici moč.

Zaupanje ni podpis na obrazcu in ni stavek: »Saj bo v redu.« Zaupanje je možnost, da človek kadar koli reče ne. Da spremeni pozo. Da zahteva ogrinjalo. Da vpraša, katere fotografije bodo obdržane. Da ve, kdo jih bo videl, kje bodo objavljene in koliko časa bodo obstajale.

Fotograf ima kamero, prostor, izkušnje in navadno tudi zadnjo besedo pri izbiri fotografij. Zato odgovornost ni enakomerno porazdeljena. Model ne dolguje poguma. Fotograf dolguje jasnost.

Privolitev v fotografiranje ni privolitev v objavo.
Privolitev za danes ni nujno privolitev za vedno.

Zato se profesionalnost pri aktu ne začne pri svetlobi, ampak pred prvim kadrom. V dogovoru o mejah. V vprašanju, česa človek ne želi pokazati. V ogretem prostoru, zaprti ekipi, dovolj časa in odsotnosti pritiska. Nadaljuje se pri izboru fotografij, obdelavi, varnem shranjevanju in objavi.

Dober fotograf ne reče: »Zaupaj mi.« Dober fotograf naredi vse, da zaupanju ni treba biti slepo.

In še nekaj: model ni material za fotografovo idejo. Ni svetloba, ki čaka, da jo nekdo oblikuje. Je soavtor podobe. Tudi kadar nima kamere v rokah, ima pravico do glasu v tem, kako bo njegovo telo postalo fotografija.

Takrat akt ni samo podoba telesa. Postane dogovor med svobodo in pogledom.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online