Stojim za množico in fotografiram. Na odru se dogaja zgodba, ki je bila zamišljena vodoravno. Oder je vodoraven, plesna skupina je postavljena vodoravno, pogled občinstva je vodoraven. To je naravna širina človeškega pogleda, dva očesa drug ob drugem.

In medtem opazujem. Pred menoj je množica ljudi, veliko njih prav tako fotografira in snema — nekateri, večina, držijo telefon pokončno. Kot sveče. Kot da bi dvigali roke na koncertu.

Samo redki ga obrnejo vodoravno.

Sprva sem si mislil: ne vedo, kaj delajo. Potem sem se ustavil. Morda pa vedo natanko, kaj delajo — le drugače, kot sem navajen jaz.

Kot fotograf se v tem trenutku ne sprašujem več, kaj snemajo. Sprašujem se, kaj vidijo.

Vsak format je odločitev. In vsaka odločitev nosi s seboj filozofijo.

Ko so bratje Lumière leta 1895 prvič projicirali film na platno, so izbrali vodoravni format. Ne zato, ker bi ga premislili — preprosto so posneli svet, kot ga vidimo z očmi. Naše vidno polje je vodoravno. Horizont je vodoravna črta. Krajina, morje, nebo — vse, kar je v naravi veliko in svobodno, se razprostira v širino.

Vodoravni format je format opazovalca. Govori: “Sem tukaj, gledam svet pred seboj”.

Pokončni format je bil dolgo rezerviran za posebne priložnosti — portret, stolp, drevo, kip. Za tisto, kar raste navzgor ali kar stoji samo zase. Za subjekt, ki zahteva pozornost.

Potem je prišel telefon.

Nismo se odločili, da bomo fotografirali pokončno. Preprosto smo začeli fotografirati — in telefon smo že držali pokončno. Roka se je spomnila, prst je pritisnil. Format je bil že tam, preden smo pomislili.

To je bil tihi prevrat. Brez manifesta, brez razprave. Milijarde fotografij in posnetkov so začele gledati navzgor in navzdol namesto levo in desno. Instagram je to kodificiral. TikTok je to absolutiziral. YouTube Shorts, Instagram Reels, WhatsApp Stories — vsi so zgradili svoja imperija na pokončnem platnu.

Danes mlajše generacije vodoravni video dojemajo kot filmski format — kot nekaj, kar gledaš v kinu ali na televiziji. Pokončni pa je format življenja. Format tukaj in zdaj. Format, ki ga gledaš z eno roko v tramvaju.

Ne glede na format je boljši rezultat odvisen tudi od zavestne uporabe kamere in ročnih nastavitev telefona.

Za razliko med formatoma ne stoji le estetika. Stoji za njima drugačen odnos do tega, kar posnamemo.

Vodoravni format postavi subjekt v kontekst. Pokaže, kje je. Pokaže, kaj je okoli njega. Je format razmerij — med človekom in prostorom, med figuro in ozadjem, med enim in vsem. Ko posnamemo oder v vodoravnem formatu, vidimo oder in dvorano, glasbenike in publiko, trenutek in prostor, v katerem se dogaja.

Pri videu izbira med pokončnim in vodoravnim formatom vpliva tudi na kader, gibanje kamere in poznejši ogled.

Pokončni format subjekt izolira. Izreže ga iz sveta in ga postavi pred nas. Je format bližine, intenzivnosti, neposrednosti. Ko posnamemo pevca v pokončnem formatu, vidimo obraz, izraz, gib roke. Svet okoli njega izgine. Ostane samo on — in mi.

Ni eden boljši od drugega. Sta različna jezika. In kot vsak jezik, povesta različne stvari.

Ko fotografiram v vodoravnem formatu, razmišljam o odnosih. Kdo stoji ob komu, kaj je v ozadju, kam vodi pogled izven kadra. Fotografija je vprašanje: kaj je zunaj slike, pa je vseeno del zgodbe.

Pokončni posnetek s telefona ne postavlja tega vprašanja. On ne verjame, da zunaj slike sploh kaj obstaja. Njegova filozofija je: kar je pomembno, je znotraj moje roke. Vse drugo je šum.

To je razlog, zakaj so posnetki s prireditev danes tako prazni, ko jih gledaš na velikem ekranu. Na telefonu so bili polni. Polni tebe, tvojega utripa, hrupa okoli tebe. Ko pa isti posnetek vržeš na televizijo, vidiš resnico. Vidiš ozek izrez sveta, ki lovi sapo. Leva in desna stran dogodka manjkata. Ostane samo sredina brez robov. Brez prizorišča ni zgodbe. Ostane samo evidenca.

Postali smo zbiralci sredin.

Na prireditvi, ki jo fotografiram, večina ljudi ne razmišlja o formatu. Telefon vzamejo iz žepa — in že je pokončno. Pritisk je minimalen. Misel je enostavna: ujeti trenutek.

Ne gre za to, da bi obsojali. Kot fotograf, ki živi od tega, da ljudje še vedno želijo eno dobro, vodoravno, premišljeno sliko na steni, razumem skušnjavo.

Pokončni format nas je naučil nečesa, kar smo fotografi predolgo prezirali. Naučil nas je, da ljudje ne želijo spomina na dogodek. Želijo spomin na svojo izkušnjo dogodka. In izkušnja je vedno pokončna. Jaz tu, zdaj. Jaz čutim.

Vodoravni format je format pripovedovalca. Pokončni format je format pričevalca.

Problem nastane, ker smo vsi postali pričevalci in ni več nihče pripovedovalec. Vsi snemamo svoj ozki stolp in nihče več ne posname mesta.

Zato naslednjič, ko boš na prireditvi, naredi poskus. Posnemi deset sekund pokonci, za sebe. Za spomin na to, kako si se počutil. Potem obrni telefon. Obrni ga vodoravno, z obema rokama, kot bi držal majhno desko. In posnemi deset sekund za druge. Za tiste, ki jih ni bilo. Posnemi odnose. Pusti, da v kader pride zrak levo in desno.

V tistem trenutku ne boš več snemal vsebine. Začel boš komponirati svet. In to je trenutek, ko iz uporabnika spet postaneš fotograf.

A obstaja še ena plat te zgodbe, ki me kot fotografa na prireditvah vznemirja bolj kot format sam.

Ko nekdo dvigne telefon visoko nad glavo in začne snemati, se zgodi nekaj nenavadnega. Za njim sedi množica gledalcev, ki so prišli po doživetje — po glasbo, po ples, po govor, po trenutek, ki ga ni mogoče ponoviti. In namesto da bi gledali oder, gledajo roke. Gledajo zaslon. Gledajo hrbet telefona, ki jim blokira pogled.

Predstava se dogaja tam spredaj. A za petimi vrsticami dvignjenih telefonov je oder postal ozadje — in telefoni so postali osrednji motiv.

To je paradoks, ki ga ne znam povsem razrešiti. Tisti, ki snema, misli, da ujema trenutek za prihodnost. Tisti za njim pa v tem trenutku živi slabšo sedanjost — ker mu je nekdo drug s svojo potrebo po dokumentiranju ukradel del izkušnje, za katero je plačal vstopnico.

Ni to vprašanje formata. Je vprašanje zavesti. Vprašanje, ali se zavedamo, da naš telefon v zraku ni nevtralen predmet — da ima senco, ki pade na drugega.

Fotografija je demokratična. Toda demokracija predpostavlja, da naša svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Tudi svoboda gledanja.

Vsaka doba ima svoj vizualni jezik. Srednji vek je imel zlatorez in hierarhijo svetnikov. Renesansa ga je zavestno opustila in uvedla centralno perspektivo, anatomski realizem in harmonijo proporcov. Barok je dodal dramatično svetlobo in čustveno globino. 20. stoletje je dobilo filmsko platno in televizijski zaslon.

Mi imamo pokončni pravokotnik, velik 6 palcev, ki ga nosimo v žepu.

To ni degradacija vizualne kulture. Je njena transformacija. Slike so postale bolj osebne, bolj neposredne, bolj minljive — in prav zato morda bolj iskrene. Pokončna fotografija s prireditve ne tekmuje z mojimi fotografijami. Govori o drugem. Govori o tem, da je bil nekdo tam, da je začutil nekaj vrednega, da je hotel deliti.

Fotografija je vedno bila demokratična. Telefon jo je naredil absolutno demokratično.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online