To je drugi članek v seriji.

V tem članku boste izvedeli

»Samo še eno fotografijo.« Ta stavek pri družinskem fotografiranju pogosto pride tik pred tem, ko se otrok obrne stran, se skrije za starša, odide iz kadra ali večkrat reče: »Ne.« Odrasli smo medtem že izbrali oblačila in si morda predstavljali skupni portret za album. Otrokov odziv pa zahteva drugačen naslednji korak, ne bolj vztrajne razlage.

Kot fotograf se ob takem trenutku ne sprašujem, kako bi otroka spravil nazaj v pozo. Sprašujem se: kateri cilj lahko zdaj zamenjam? Pozo lahko zamenjam z opazovanjem, dejavnostjo, odnosom s staršem, premorom ali koncem fotografiranja. To niso nadomestki za »pravi« posnetek, ampak polnovredne fotografske odločitve.

Pred začetkom se s staršem ali skrbnikom dogovorim, kaj bomo fotografirali in za kakšen namen. Otroku razumljivo povem, kdo sem in kaj bom počel: »Naredil bom nekaj fotografij med igro. Lahko rečeš ne, želiš premor ali ostaneš ob staršu.« To je starosti primerno, sprotno sodelovanje, ne formalnost. Jasne zavrnitve ne obidem: ne fotografiram na skrivaj, ne preidem na daljšo goriščnico, ne sprožam serije posnetkov in ne uporabim igre kot prikrite poti do zavrnjene fotografije. Trenutkov joka, skrivanja ali zadrege ne izbiram za javno objavo.

Za širši temeljni pristop k prostoru, ritmu in pričakovanjem odraslih preberite tudi: Otrok pred objektivom: kako fotografirati. Ta članek pa je namenoma operativen: kaj narediti v trenutku, ko poza ali fotoaparat nista sprejeta.

Otrok, ki se umika, molči, odide iz kadra ali zavrne predlog, ni problem, ki bi ga moral fotograf popraviti. Iz enega odziva tudi ne sklepam, zakaj se je zgodil. Besede, kot sta »trmast« ali »sramežljiv«, hitro spremenijo opis enega trenutka v oznako otroka. Koristneje je opaziti, kaj se dejansko dogaja, preveriti okoliščine pri staršu oziroma otroku in izbrati najmanj vsiljiv naslednji korak.

Razlika med trenutnim zadržkom in jasno zavrnitvijo je pomembna. Če otrok nekaj minut opazuje prostor, nato sam začne risati in mirno sprejme, da sem v bližini s fotoaparatom, lahko tiho fotografiram dejavnost. Če pa reče »ne«, se znova umakne po ponujenem premoru ali pokaže, naj kamero odložim, je odgovor že podan. Premor ni pogajanje za nadaljevanje. Konec ni neuspeh.

Prvih nekaj minut naj določi otrok

Prvih pet minut vam ni treba narediti fotografije. Ne gre za pravilo s štoparico, ampak za dovoljenje, da se odzovete na potek srečanja. Če otrok sam začne sestavljati kocke in ga fotoaparat ne moti, lahko naredite nekaj kratkih, nevsiljivih posnetkov. Ne začnite pa z opremo tik pred obrazom, postavljanjem na označeno mesto ali prošnjo po nasmehu.

V studiu najprej pokažem, kje bo starš sedel, kam sem postavil luč in kaj je izven dosega. Doma preverim prostor za običajno gibanje. Na lokaciji izberem del brez prometa, vode, stopnic brez nadzora, spolzkih tal in nevarnih ovir. Stojala, luči, baterije, rekvizite in kable stabilno postavim zunaj otrokove poti, še preden pride družina. Otroka ne usmerjam v nevaren prostor in ga ne prosim, naj tvegan gib ponovi zaradi kadra.

Vodo in otroku primeren prigrizek pripravi starš ali skrbnik, ki pozna otrokove potrebe. Hrana ni nagrada za pozo in fotograf ne ponuja neznanih prigrizkov kot sredstvo za sodelovanje.

Igra in dejavnost sta povabilo, ne vaba

Igra ni trik za pridobivanje nasmeha. Je možnost, da se fotografiranje premakne od nastopa k nečemu, kar otrok počne. Dejavnost je lahko čisto preprosta: listanje knjige, zlaganje kock, izbira barve, počasna hoja, iskanje zanimivega kamna na varni poti ali pogovor s staršem. Če otrok dejavnost zavrne, je ne zamenjam takoj z novo, bolj privlačno vabo. Vprašam, ali želi premor, ali pa fotografiranje končamo.

Ena ali dve preprosti možnosti lahko olajšata jasen pogovor. To ni tehnika za doseganje poze in ne velja enako za vsakega otroka. Izbira je resnična le, če lahko otrok izbere tudi »nobenega od tega«.

Mirne, kratke besede in starosti primerne meje pomagajo ohraniti spoštljiv tempo. Fotografski prevod je preprost: ne dvigujemo glasu, ne sramotimo, ne žgečkamo in ne postavljamo otroka z rokami, da bi rešili kader.

Ko poza ni cilj, se odpre več motivov: otrokove roke pri risanju, pogovor na kavču, pogled v knjigo, hoja ob staršu ali počitek na klopi. V studiu je lahko glavni prizor starš ob otroku, ne samostojni portret. Ne pripisujem pomena pogledu; dovolj je, da fotografija pokaže dejanje, prostor ali povezanost.

Preden ponudim dejavnost, preverim, ali je svetloba predvidljiva in pot varna. Na ta način otroka ne prosim, naj isto stvar ponovi samo zato, ker sem bil tehnično nepripravljen.

Tehnika, ki otroka pusti pri miru

Tehnika je pomoč za manj ponovitev, ne razlog za vztrajanje ob jasnem »ne«. Čas osvetlitve (hitrost zaklopa) pove, kako dolgo tipalo prejema svetlobo; pri gibanju ga skrajšam toliko, da ne nastane neželena zameglitev. Spodnje vrednosti so začetna izhodišča, ne univerzalna pravila: nanje vplivajo gibanje, svetloba, razdalja, goriščna razdalja, objektiv in stabilnost fotografa. Po kratkem nizu vedno preverim ostrino pri povečavi.

Pri številnih fotoaparatih je za premikajoč motiv primeren AF-C oziroma neprekinjeno samodejno ostrenje; Canon ga imenuje Servo AF. Sistem med pritiskom na sprožilec ali gumb za ostrenje ponovno ostri na premikajoči se motiv. To ni isto kot sledenje motiva, ki premika oziroma izbira območje ostrenja, niti kot zaznava obraza ali oči, ki skuša prepoznati obraz oziroma oko. Funkcije lahko delujejo skupaj, a se razlikujejo po fotoaparatu in prizoru. Canon navaja, da sistem ob nevidnih ali premajhnih očeh išče obraz, glavo ali telo; zato preverim, kam je fotoaparat zares izostril.

Razdalja in kader brez zasledovanja

Če otrok sprejme fotografiranje dejavnosti, se postavim na razdaljo, ki mu dopušča normalen prostor. Širši kader lahko pokaže otroka, starša in okolje; daljša goriščna razdalja lahko omogoči več osebnega prostora, če mi varna pozicija to dopušča. V smeri hoje ali pogleda pustim nekaj prostora, da kader ne deluje kot zapora gibanja.

Vendar daljša goriščnica ni dovoljenje za obhod meje. Če otrok zavrne fotografiranje, ne fotografiram od daleč. Če pa sprejme fotografiranje izbrane dejavnosti, a ne želi bližine fotoaparata, razdaljo prilagodim jaz. Med prizori fotoaparat spustim; otrok ne potrebuje občutka, da ga objektiv spremlja pri vsakem koraku.

Starš, skrbnik ali druga varna odrasla oseba ni režiser iz ozadja. Njena glavna vloga je opora, ne ponavljanje »poglej v kamero« ali obljubljanje nagrade za nasmeh. Fotografiji odnosa ne manjka ničesar; pogosto je prav odnos tisto, kar si bo družina želela ohraniti.

Fotograf ne presoja otrokovega zdravstvenega ali čustvenega stanja na daljavo. Posamezen odziv ne pove, zakaj otrok joka, se umika ali molči. Je pa dovolj, da spremenim tempo. Uporabljam preprost postopek: opazim – vprašam – prilagodim – končam.

Naslednja odločitev naj bo jasna tudi v praksi:

Če se odrasli medtem razburjajo, predlagam: »Ustavimo se. Ni nam treba dobiti še ene fotografije.« To ni klinični protokol ali vzgojna presoja, ampak odgovorna fotografska meja.

Družinski album, zasebno deljenje z bližnjimi, fotografski portfelj, spletna stran in družbena omrežja niso ista uporaba. Preden naredim prepoznavne fotografije za karkoli zunaj zasebnega družinskega spomina, s staršem ali skrbnikom jasno preverim namen, občinstvo in predviden obseg uporabe. Pri otroku, ki lahko izrazi mnenje, ga vprašam, ali mu je izbrani posnetek oziroma deljenje sprejemljivo. Če nasprotuje ali je negotov, ga ne uporabim za javno objavo.

To je praktični etični okvir: pred fotografiranjem se dogovorite, kaj želite ustvariti; pred javno objavo pa ponovno presodite, ali je izbrani posnetek spoštljiv, potreben za dogovorjeni namen in primeren za predvideno občinstvo. Pri javni oziroma organizirani objavi vnaprej preverite namen, občinstvo, kraj objave, predvideno trajanje dostopnosti in veljavna pravila.

Širše kot je občinstvo, bolj skrbno izbiram, kaj in ali bom objavil. Fotografije otrokove stiske, joka, skrivanja ali zadrege ne uporabljam kot »avtentične« vsebine za portfelj ali javnost.

Pred naslednjim domačim fotografiranjem ali terminom si ne postavite kvote fotografij. Pripravite en varen kotiček z mehko svetlobo, eno običajno dejavnost in dovolj časa, da je možen tudi konec. Nato uporabite tri kratka preverjanja:

1. Pred začetkom: otroku povejte, kdo bo fotografiral, kaj se bo približno dogajalo in da lahko izbere premor ali konec. Ponudite največ eno ali dve preprosti možnosti, ne dolgega seznama nalog.
2. Po kratkem nizu posnetkov: spustite fotoaparat. Opazujte, ali otrok sam nadaljuje dejavnost, se obrne k staršu, odide ali reče »ne«. Šele nato ponudite naslednjo možnost.
3. Ob znaku, da je dovolj: nehajte. Ne iščite še boljšega nasmeha, ravnejše drže ali tehnično bolj popolnega ponovljenega kadra. Uspeh je lahko fotografija, na kateri je otrok udeleženec svoje dejavnosti, ne nekdo, ki čaka na ukaz.

Vaja: deset minut brez besede »poglej«

Naslednjič, ko otrok soglaša s fotografiranjem, izberite deset minut igre, branja, risanja ali počasne hoje na varnem mestu. V tem času ne recite »Poglej sem«, »Nasmehni se« ali »Stoj pri miru«. Ne hodite za otrokom z dvignjenim telefonom. Naredite kratek niz posnetkov, nato fotoaparat spustite.

Po koncu izberite eno fotografijo po treh merilih: vidna je otrokova dejavnost ali odnos; kader ni nastal iz pritiska; ostrina in svetloba dovolj podpirata prizor, da ga ni treba ponavljati. Ne izbirajte po tem, ali otrok gleda v objektiv. V zapiske si napišite, kaj ste opazili — na primer, da se je otrok ustavil ob knjigi, se prijel za starševo roko ali izbral konec. Vaja ne uči nadzora nad otrokom; uči fotografa, kdaj naj opazuje in kdaj naj odloži kamero.

Za naslednje fotografiranje izberite eno dejavnost, pri kateri lahko fotoaparat brez zadržka tudi odložite. Otrokova zavrnitev ni ovira do dobre fotografije, ampak informacija, po kateri prilagodite svoj naslednji korak.

Pri fotografiranju otrok in družin v Fotomedii vedno prilagodimo tempo otroku: lahko začnemo ob staršu, z najljubšo igračo, knjigo, risanjem ali kratkim raziskovanjem prostora. Ni treba, da otrok pozira, gleda v objektiv ali se nasmehne na ukaz. Pomembneje je, da se počuti varno in sprejeto — prav takrat pogosto nastanejo fotografije, na katerih je res prepoznaven.

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online