To je tretji članek v seriji.

V tem članku boste izvedeli

Otrokove fotografije ne začnem z vprašanjem, katero nastavitev zahteva njegova starost. Najprej pogledam, kaj se dogaja pred menoj: ali je dojenček varno podprt, ali malček raziskuje, ali šolar nekaj zavzeto počne, ali najstnik sprašuje, kje bodo fotografije vidne. Iz tega izberem tempo, razdaljo, svetlobo in tehniko.

Starost mi je pri delu zelo uporabna orientacija, vendar ni razvojni test, ocena sodelovanja ali nastavitev fotoaparata. Dva enako stara otroka se lahko isti dan gibljeta, sporazumevata in odzivata povsem različno. Tudi otrokova koledarska starost se ne ujema vedno z njegovim trenutnim tempom, načinom sporazumevanja ali potrebo po miru. Dobra fotografija zato ne nastane, ko otrok ustreza tabeli, ampak ko tabelo dovolj prožno prilagodim otroku.

Za temelj priprave prostora, varnega tempa in spoštljivega stika velja preprosto vodilo: če otrok jasno reče »ne«, se večkrat umika ali noče kamere, starostne usmeritve niso razlog za vztrajanje. Fotoaparat odložim, ponudim premor ali končam. Ne nadaljujem prikrito in ne uporabim daljše goriščne razdalje kot obvoda jasne zavrnitve.

Pri starostnih oznakah ne iščem tega, kaj bi otrok »moral« znati. Iščem verjeten način, kako se lahko v prizoru premika, koliko kratkih besed potrebuje in kolikšen nadzor lahko smiselno deli s fotografom. Spodnja tabela je zato priprava na opazovanje, ne seznam pričakovanega vedenja.

Starost je namig, ne razvojni test

Uporabite tisto vrstico, ki najbolje opiše otrokovo trenutno gibanje, komunikacijo in potrebo po miru, tudi če ne ustreza njegovi koledarski starosti. Otrok je lahko navdušen nad fotoaparatom, lahko pogleda stran, se drži starša, se hitro premika ali želi le en posnetek. Noben od teh odzivov ni napaka, ki bi jo morali popraviti.

V moji praksi velja preprost vrstni red: otroku na razumljiv način povem, kaj nameravam, pripravim prostor in šele nato vzamem fotoaparat. Če opazim jok, ponavljajoč odmik, otrplost, iskanje starša ali večkratni »ne«, ne ugibam o vzroku. To je dovolj, da vprašam, prilagodim ali končam.

Pri najmlajšem otroku je varnost del kompozicije, ne opomba ob njej. Pred fotografijo preverim, ali je prostor miren, ali so luči, stojala, kabli, baterije in rekviziti zunaj dosega ter ali je navzoča starš, skrbnik ali druga varna odrasla oseba. Ne lovim urnika hranjenja, počitka ali bližine odraslega zaradi svetlobe. Fotografija lahko počaka.

Najraje iščem preproste prizore: dojenčka v naročju, dlan na dlani odraslega, obraz ob rami, stopalo ob odeji ali miren trenutek, ki se že dogaja. Velika okenska svetloba, ki pada enakomerno, je pogosto dovolj. Če so na obrazu ostre lise, se za korak premaknem jaz ali odrasli z dojenčkom; ne vztrajam pri enem samem mestu samo zato, ker je ozadje lepo.

Položaj, podpora in trenutek, ki ga ne ustvarjamo

Fotografiram položaj, v katerem je dojenček že varno in udobno. Zaradi fotografije ga ne nameščam na trebuh, v rekvizit, na dvignjeno podlago ali v položaj, ki ga sam ne more stabilno ohranjati. Kadar položaj ni samostojno stabilen, je odrasla roka ves čas ob otroku oziroma na njem; ne umaknem je zaradi kadra. Domačim fotografom ne priporočam ustvarjanja kompozitnih novorojenčkovih poz. Fotografijo lahko izpustimo – otrokove varnosti ne sestavljamo v kadru.

Če fotografiram spečega dojenčka, to ni navodilo za ureditev spanja. Kadar se odpre vprašanje o spalnem okolju, fotografiranje preložim; moja fotografska meja je preprostejša: ne premikam spečega otroka zaradi posnetka in ne uporabljam fotografskega rekvizita kot spalne površine.

Ko se otrok obrača, plazi, vstaja ali dela prve korake, se prizor spremeni hitreje kot nastavitev v meniju. Zato najprej poiščem svetlobo in ozadje, nato se postavim tako, da vidim smer gibanja. Ne čakam, da se otrok ustavi zaradi mene. Fotografiram dejavnost, ki bi se lahko varno zgodila tudi brez kamere.

Preden otroka povabim v gibanje, pogledam pot: brez prometa, vode, stopnic, spolzkih tal, nestabilnih površin in ovir. Odrasli naj bo blizu, kadar ga otrok potrebuje. Ne prosim ga, naj skoči, teče ali ponovi dejanje samo zato, ker sem ga prvič zgrešil. Zgrešen kader je manj pomemben od varnega poteka.

Izhodišče za gibanje, ne univerzalna nastavitev

Čas osvetlitve (pogovorno: hitrost zaklopa) izbiram glede na dejansko gibanje, svetlobo, razdaljo in goriščno razdaljo, ne glede na datum rojstva. Pri živahnem dojenčku je približno 1/250 s lahko uporabno fotografsko začetno izhodišče, ki ga nato prilagodim dejavnosti. To je koristen začetek, ne obljuba ostrega posnetka.

Če je fotografija po krajšem času osvetlitve pretemna, najprej dvignem ISO oziroma poiščem več enakomerne svetlobe. Šele nato presodim, ali si lahko privoščim bolj odprto zaslonko. Samodejni ISO je lahko zelo uporaben, če poznam njegovo delovanje in nastavim smiselno zgornjo mejo. Če želim namerno zameglitev gibanja, seveda izberem drugačen čas; pomembno je, da je rezultat odločitev, ne nesreča.

Za nepredvidljivo gibanje izberem AF-C, to je neprekinjeno samodejno ostrenje. AF-C pomeni, da fotoaparat med premikom poskuša ohranjati ostrino; ni pa isto kot sledenje motiva, ki izbere in spremlja določen motiv, niti kot zaznava obraza ali oči, ki fotoaparatu pomaga najti obraz oziroma oko. Fotoaparati lahko te funkcije združujejo, vendar se njihova razpoložljivost, način delovanja in zanesljivost razlikujejo med modeli. Pri svojem modelu preverite navodila, nato pa po kratki seriji posnetkov pri povečavi preverite rezultat. Pred sprožitvijo zato pogledam, ali oznaka ostrenja res sledi želenemu obrazu, ne roki, igrači ali ozadju. AF-S oziroma enkratno ostrenje uporabim pri zares mirnem prizoru – ne glede na starost otroka.

Malčku ne predstavim fotografiranja kot dolge naloge s sedenjem in ponavljanjem istega izraza. Raje izberem kratko, varno dejavnost: hojo po ravni poti, opazovanje listov, prenašanje vedra, risanje na tleh ali pogovor z odraslim. Pripravim en kader za gibanje in en mirnejši kotiček za primer, če se otrok sam ustavi.

Pomembno je, da se ne postavim preblizu samo zato, da bi dobil velik obraz v kadru. Zmeren širokokotni ali standardni objektiv mi omogoči, da pokažem okolje. Pri bližnjem portretu naredim korak nazaj, saj neobičajno poudarjena perspektiva obraza nastane predvsem zaradi majhne razdalje do motiva, ne zgolj zaradi oznake širokokotnega objektiva. Daljša goriščna razdalja lahko omogoči več osebnega prostora, vendar nikoli ne nadomesti spoštovanja odmika.

Pri hitro premikajočem se malčku zelo odprta zaslonka ni samodejno lepša. Majhna globinska ostrina lahko pomeni, da je ostro le eno oko ali trepalnice, medtem ko se obraz že premika. Za zanesljivejši obraz zato izberem bolj zaprto zaslonko, torej višje število f, in naredim preizkus. Pri klasičnem portretu ostrim na bližje oko; pri profilu, gibanju ali dejavnosti pa na del obraza oziroma dejanja, ki nosi zgodbo.

Predšolskemu otroku ne dajem dolge vrste navodil. Ponudim eno kratko izbiro, ki je resnična: »Bi začela ob klopi ali pri drevesu?« oziroma »Hočeš, da te fotografiram med risanjem ali med hojo?« Omejeno število preprostih izbir pri fotografiranju uporabim kot mirno povabilo, ne kot način, kako doseči pozo.

Če otrok izbere tretjo možnost, ne odgovori ali se odmakne, načrt spremenim. Ne ponavljam vprašanja, dokler odgovor ne postane tisti, ki ga želim slišati. Kadar reče »ne« fotografiji, ostane »ne« veljaven tudi, če je otrok ravno dovolj star, da bi lahko razumel mojo igro ali navodilo.

Dober fotografov trik v tej starosti ni izmišljena predstava, temveč priprava. Fotoaparat nastavim prej, izberem odprto senco ali enakomerno okensko svetlobo in stojala ter kable umaknem iz poti. Če uporabljam dodatno bliskavico, jo napovem, uporabim mehko oziroma odbito svetlobo in je ne usmerjam tik v obraz. To je moja praksa za manj vsiljiv, vizualno mehkejši potek. Če otroka svetloba moti ali ga prestraši, jo opustim in spremenim prizor, ne otroka.

S šolarjem lahko že zelo konkretno načrtujem del srečanja. Vprašam, katera dejavnost, prostor, knjiga, instrument ali športni predmet bi mu pomenil kaj pokazati. Potem dam dejavnosti čas, preden predlagam kratek portret. Knjiga ni rekvizit, če otrok res bere; instrument ni kulisa, če najprej poslušamo nekaj taktov.

Takšen pristop ne pomeni, da mora otrok pripovedovati osebne stvari. Dovolj je, da lahko izbere med nekaj načini fotografiranja: med dejavnostjo, od daleč ali v kratkem dogovorjenem portretu. Kadar želi, pokažem nekaj posnetkov na zaslonu. To mu omogoči konkreten vpliv na naslednji kader, meni pa pokaže, ali je tempo še primeren.

Pri šolarju lahko naredim tudi skupni kader z odraslim, ki želi biti fotografiran. Ne uporabljam pa odraslega kot orodja za ustvarjanje nasmeha. Ko v kader vstopi več otrok, se fotografova pozornost razdeli med njihov odnos, ritem in enakovredno možnost sodelovanja.

Najstniku že pred fotografiranjem jasno povem, kako bo potekalo: koliko časa približno traja, ali bom predlagal portret, ali si lahko ogledava nekaj posnetkov in kako lahko označi premor ali konec. Vprašam, kateri način mu je sprejemljiv – med dejavnostjo, z večje razdalje ali v kratkem portretu. Ne predpostavljam, da želi razlagati, kaj bi na svojem videzu spremenil.

Izogibam se šalam in komentarjem o telesu, koži, oblačilih ali pričeski. Uporabnejši je strokoven, izvedljiv jezik: »Svetloba je tu bolj enakomerna; poskusiva korak levo, če ti ustreza,« ali »Naredim še en kader z več prostora okoli tebe.« Če najstnik reče, da ne želi nadaljevati, ne obravnavam tega kot pogajanje o še enem posnetku.

Dogovor o uporabi fotografij

Fotografiranje za zasebni družinski album in javna objava na spletu, v portfelju, šolskem glasilu ali promociji niso ista odločitev. Pred javno objavo prepoznavne fotografije pojasnim, kje bo vidna, kdo jo bo videl, za kakšen namen in kako dolgo. Preverim dogovor s staršem oziroma skrbnikom, otroku pa to razložim na njemu razumljiv način. Če otrok nasprotuje ali je negotov, fotografije ne objavim. Enako skrbnost uporabljam pri mlajših otrocih, četudi imajo manj možnosti za besedni odgovor.

Javna objava prepoznavne fotografije lahko pomembno razširi občinstvo in podaljša dostopnost posnetka. Zato pred objavo preverim, ali je bil namen jasno dogovorjen, ali je občinstvo primerno in ali bi fotografija otroka lahko spravila v zadrego zdaj ali pozneje. Pri plačani, šolski, klubski ali drugi organizirani rabi vnaprej preverite, kdo je odgovoren za objavo ter kateri veljavni dogovori in pravila se uporabljajo. Iz kadra oziroma objave po nepotrebnem ne razkrivam imena, šolske oznake, domačega naslova, vsakodnevne poti ali občutljivega trenutka.

Ko je težava pritisk odraslih, ne otrokova starost ali nastavitev fotoaparata, fotografiranje ustavim in znova preverim, ali otrok sploh želi sodelovati.

Tehnika mi pomaga, da otroku manjkrat rečem »še enkrat«. Ne uporabljam je zato, da bi lahko podaljševal fotografiranje proti njegovemu odzivu. Naslednji izbirnik velja za fotoaparat; pri telefonu brez ročnega nadzora so najkoristnejši enakomerna svetloba, dovolj prostora za gibanje in pripravljen trenutek.

Za orientacijo v ekvivalentu polnega formata: približno 28–35 mm pokaže več okolja, 35–50 mm je pogosto naraven vsakdanji pogled, 85–135 mm pa omogoči večjo delovno razdaljo. Na fotoaparatih z manjšim tipalom preverite ekvivalent. Številka sama ne ustvari dobre perspektive: odločilna ostaja razdalja med fotoaparatom in otrokom.

Izberite naslednji korak

Starš: izberite eno varno vsakdanjo dejavnost in deset minut brez zahteve po pozi. Pred začetkom povejte, da se otrok lahko ustavi.

Amaterski fotograf: pri gibanju najprej preverite čas osvetlitve, nato svetlobo oziroma ISO, šele potem količino zamegljenega ozadja. Naredite nekaj preizkusnih posnetkov in pri povečavi preverite obraz.

Napredni fotograf: pred prihodom določite varno območje brez opreme na poti, prednost obraza oziroma oči in kratko serijo. Po prvi seriji preverite, ali je ostrina na nameravani ravnini, nato pa preverite še tempo: »Ti ustreza, da naredimo še enega, ali končamo?«

Pred vajo otroku na njegovi ravni povem, kaj bom počel, in se dogovorim za preprost znak za premor. Izbere lahko le en del vaje ali jo kadar koli konča. Ne gre za kvoto fotografij, temveč za vajo opazovanja.

1. Tiho opazovanje: nekaj minut fotografirajte varno vsakdanjo dejavnost brez zahteve po pogledu v objektiv.
2. Kader z odnosom: če želi sodelovati tudi druga oseba, fotografirajte kratek pogovor, skupno branje ali drugo mirno dejavnost. Ne prosite nikogar, naj ustvarja izraz za kamero.
3. Dogovorjeni portret: otrok izbere med dvema varnima mestoma ali načinoma kadra. Naredite največ tri posnetke in le, če želi nadaljevati.

Pri izbiri ne ocenjujte samo tehnične ostrine. Poglejte, ali fotografija jasno pokaže dejavnost, odnos, gesto ali okolje, ki je bilo tisti dan zares prisotno. Če je otrok izbral samo prvi del, je vaja uspela.

Za naslednje fotografiranje izberite en varen prizor in prilagodite tempo temu, kar otrok v njem zares počne. Starost in prizor naj bosta izhodišče za pripravo, ne formula za otrokovo vedenje.

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online