To je prvi članek v seriji.

V tem članku boste izvedeli

Preden izberete kader ali nastavitev, ustvarite pogoje, v katerih otrok lahko ostane radoveden, varen in svoj.

Fotografiranje otrok je na prvi pogled preprosto. Otrok ima zanimiv obraz, velike oči, nenavadne izraze in počne stvari, ki jih odrasli pogosto ne znamo več. Vzamemo fotoaparat ali telefon, pritisnemo sprožilec in fotografija je tu.

V praksi je drugače. Otrok ni pomanjšana različica odraslega portretiranca. Ne razume vedno, zakaj bi moral stati na določenem mestu, se ne premikati ali se nasmehniti ravno takrat, ko to želimo mi. V enem trenutku raziskuje prostor, v naslednjem opazuje luč, se usede na tla, vpraša, kdaj bo konec, ali se odloči, da danes preprosto ne želi sodelovati.

To ni nujno problem. To je otrok.

Pri otroški fotografiji zato ne fotografiram samo obraza, oblačil in nasmeha. Fotografiram otrokovo dejavnost, odnos do prostora in ljudi okoli njega ter tudi nekaj zelo občutljivega: način, kako se odrasli odzovemo, kadar otrok ne sledi naši predstavi.

Dobra otroška fotografija ne pomeni, da se fotograf odpove vodenju. Pomeni, da vodenje prilagodi človeku pred objektivom. Preden začnem iskati popoln izraz ali usklajen družinski portret, preverim, ali je otroku prostor znan, ali mu je hladno, ali potrebuje bližino starša in ali je pripravljen na stik s fotoaparatom.

Ta vrstni red se zdi preprost, vendar spremeni potek celotnega srečanja. Kadar se otrok počuti slišanega, fotograf običajno potrebuje manj ukazov, manj ponovitev in manj prepričevanja. Hkrati nastane več priložnosti za fotografije, ki ne pokažejo samo tega, kako je otrok izgledal, ampak tudi, kako je živel v tistem obdobju.

Odraslemu portretirancu lahko mirno rečem: »Prosim, obrnite glavo malo v levo.« Odrasla oseba navodilo razume, ga izvede ali mi pove, da ji položaj ni prijeten.

Pri štiriletniku je lahko rezultat povsem drugačen. Glavo bo obrnil v desno, se skril za starša, opazoval stojalo za luč ali začel pripovedovati o nečem, kar se je zgodilo zjutraj v vrtcu. Če ga poskušamo ves čas vračati v vnaprej zamišljen položaj, hitro dobimo fotografiranje, v katerem so odrasli utrujeni, otrok pa pod pritiskom.

Otrok se lahko premika, opazuje okolico, sam kaj predlaga, se za trenutek umakne in se nato vrne. To ni pomanjkanje sodelovanja. To je podatek o tem, kako je bolje nadaljevati.

Namesto ukaza lahko ponudim vabilo: »Bi mi pokazal, kako se igraš tamle?« Ali pa dam preprosto izbiro: »Greva najprej do okna ali do preproge?« Če otrok ne odgovori, se umakne ali izbere tretjo možnost, njegov odziv sprejmem. Po potrebi nadaljujemo ob staršu, z drugo dejavnostjo ali drugič.

To ne pomeni, da se odpovemo skupinski fotografiji ali da otroku ničesar ne predlagamo. Pomeni pa, da fotografskega načrta ne postavimo višje od človeka, ki ga fotografiramo.

Pri fotografiranju otrok pogosto fotografiramo tudi pričakovanja staršev. Družina ne prinese samo otrok in oblačil. Prinese tudi željo po lepem spominu: da bo otrok čist, dobre volje, lepo oblečen in da bodo vsi vsaj na eni fotografiji pogledali v fotoaparat.

Takšna želja je povsem razumljiva. Družinska fotografija je lahko darilo, spomin, fotografija za album ali za steno doma. V pripravo se vloži čas, denar in veliko pričakovanj. Težava nastane šele, ko otrok začuti, da mora upravičiti ves ta vložek.

Otrok morda ni spal dovolj, mu ni všeč nova srajca, ga moti neznan prostor ali pa preprosto nima želje, da bi ga gledalo več odraslih in fotoaparat. To niso nujno znaki nevzgojenosti ali slabe volje. So del človeškega dneva.

Staršem zato pred fotografiranjem povem preprosto: ne pričakujte popolne fotografije, pričakujte svojega otroka. Morda bo nasmejan, morda ne. Morda bo za trenutek miren, morda bo ves čas v gibanju. Vse to je lahko material za fotografijo, na kateri je prepoznaven vaš otrok.

Želeni skupinski portret je seveda mogoč. Naj bo ena prijazno vodena možnost med drugimi posnetki, ne merilo uspešnosti celotnega srečanja.

Otrokova starost vpliva na tempo fotografiranja, ne določa pa njegove osebnosti. Dva enako stara malčka se lahko pred kamero odzoveta povsem drugače. Eden bo želel takoj raziskati prostor, drugi se bo najprej držal starševe roke. Oba odziva sta razumljiva.

Pri predšolskem otroku je omejena izbira lahko uporabna kot povabilo, ne kot preizkus sodelovanja. Namesto odprtega vprašanja, ki je v trenutku lahko preveliko, lahko vprašamo: »Bi bil raje pri staršu ali ob oknu?« Ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni pri tej starosti med drugim priporoča omejeno število preprostih izbir v vsakdanjih situacijah; pri fotografiranju je to izhodišče za miren pogovor, ne recept za doseganje poze.

Če se otrok ne odzove, izbere nekaj tretjega ali se umakne, ga ne poskušam prepričati. Starostne razlike in konkretne fotografske pristope podrobneje obravnava naslednji del serije: Kako fotografirati otroke različnih starosti: od dojenčka do najstnika.

Ni enega prostora, v katerem bi se vsi otroci fotografirali najbolje. Doma imamo otrokovo vsakdanjost. V studiu dobimo mirnejše ozadje in nadzorovano svetlobo. V naravi je več prostora za gibanje, raziskovanje in spontanost.

Pomembneje od tega, kaj je »lepše«, je vprašanje: Kje bo otrok najlažje ostal to, kar je?

Doma ni treba pospraviti vsega stanovanja. Pogosto sta dovolj en miren del prostora in dejavnost, ki jo otrok rad počne. V naravi ni treba loviti velikega prizora ali popolnega sončnega zahoda. Včasih je mirna senca v parku boljša od dolge vožnje na lokacijo, na kateri je otrok že utrujen, lačen ali premražen.

Tudi studio ni nujno oder za nastop. Lahko je prostor, kjer se otrok najprej razgleda, prime znano varno stvar, sedi ob staršu in počasi ugotovi, da se mu ni treba dokazovati.

Svetloba in prostor naj bosta varna

Svetel kotiček naj bo praviloma ob veliki okenski svetlobi ali v enakomerni senci, ne v močnem neposrednem soncu. Otroka ne silim, naj gleda v luč. Pri dodatni svetlobi jo najprej napovem in prilagodim tako, da otroka ne preseneča ali moti.

V studiu imajo odrasli odgovornost za prostor: stojala, kable, baterije in luči pritrdim ali umaknem iz dosega. Ob malčku je ob opremi vedno blizu starš, skrbnik ali druga varna odrasla oseba. Kader nikoli ni razlog, da bi otroka vodili proti prometu, vodi, stopnicam, živali ali nestabilni površini.

Kadar fotografiramo enega otroka, se lahko posvetimo njegovemu ritmu. Kadar fotografiramo dva ali tri otroke, ne fotografiramo samo njihovih obrazov. Fotografiramo odnos: skupno dejavnost, pogled, droben dotik, pogovor ali trenutek, ko oba opazujeta isto stvar.

Pri več otrocih ne vztrajam predolgo pri zahtevi, da vsi sedijo skupaj, gledajo v kamero in se smejijo hkrati. Veliko bolj pristna je lahko fotografija, na kateri se brat in sestra nekaj pogovarjata, se držita za roke ali se smejita nečemu, česar sploh ne slišim.

Odrasli v kadru niso pomočniki, katerih naloga je otroka spraviti v nasmeh. So del njegove zgodbe. Otrok čez leta morda ne bo opazoval, ali so bile nogavice ravne. Morda bo gledal, kako ga je starš držal, kako se je nekdo ob njem smejal ali kako varno je bilo naročje dedka.

Zato odraslim pogosto predlagam: ne glejte samo v fotografa. Poglejte tudi otroka. Z njim se pogovarjajte in mu pustite, da je z vami, ne samo ob vas.

Za načrtovanje skupnih prizorov in delo z različnimi ritmi nadaljujte tukaj: Fotografiranje bratov in sester: kako ujeti odnos, ne samo nasmeha.

Pri otroškem portretu enaka načela zaupanja in opazovanja veljajo tudi za odraslega portretiranca.

Pri otroški fotografiji je kamera pomembna. Vendar je pomembneje, ali fotograf dovolj hitro opazi, kdaj je otrok radoveden, kdaj potrebuje bližino in kdaj ga je najbolje pustiti pri miru.

Manj ukazov in več opazovanja ni pomanjkanje vodenja. Je drugačna vrsta vodenja. Fotograf pripravi prostor, svetlobo in kader, nato pa pusti dovolj prostora, da v ta kader vstopi otrokova resničnost.

Tehnika naj podpira gibanje, ne ga ustavlja

Tehnika je tukaj pomoč, ne glavni motiv. Če se otrok igra ali teče, najprej preverim, ali je obraz v dovolj enakomerni svetlobi. Nato izberem dovolj kratek čas osvetlitve — to je čas, ko senzor prejema svetlobo — da gib ne postane nenamerna zameglitev. Kako kratek mora biti, je odvisno od hitrosti gibanja, svetlobe, razdalje in opreme; ene pravilne številke ni.

Pri fotoaparatu lahko pri premikajočem se otroku uporabim neprekinjeno samodejno ostrenje (AF). Proizvajalci ga praviloma namenjajo premikajočim se motivom, medtem ko je enkratno ostrenje primernejše za miren prizor. Funkcije sledenja obrazu ali očesu so koristne, vendar niso nezmotljive, zato vedno preverim, kam je fotoaparat izostril. Za otroke v gibanju je smiselno ločiti ostrenje od sprožilca in si olajšati sledenje obrazu.

Postavim se na otrokovo višino in mu v smeri pogleda ali gibanja pustim prostor. Širok kader pokaže okolje in odnos. Bližji kader uporabim šele, ko otrok sprejme mojo bližino. Daljša goriščna razdalja lahko omogoči več osebnega prostora, zelo širok objektiv tik ob obrazu pa lahko obraz popači.

Za hiter prehod med igro v prostoru in zunanjim prizorom si lahko pripravite dva načina fotoaparata.

Vaja: deset minut brez zahteve po nasmehu

Naslednjič si postavite majhen cilj: deset minut ne prosite za nasmeh in ne govorite »Poglej sem«. Fotografirajte otroka med dejavnostjo, ki si jo je izbral sam. Lahko bere, zlagajo kocke, se sprehaja, riše ali se pogovarja z vami.

Nato med fotografijami poiščite eno, pri kateri poleg tehnične ostrine prepoznate otrokovo dejavnost, pogled ali odnos do človeka ob njem. Ta vaja uči opazovanja, ki ga nobena nastavitev ne more nadomestiti.

Fotografiranje ne sme postati preizkus otrokove potrpežljivosti. Posamezen znak še ne pove, zakaj je otroku težko, je pa dovolj, da spremenimo tempo. Ne ugibam, kaj otrok v resnici čuti; opazujem, vprašam in se prilagodim.

Ne uporabljam sramotenja, podkupovanja, žgečkanja ali fizičnega postavljanja v pozo, da bi rešil fotografijo. Premor ni obljuba, da se bo otrok nato moral vrniti pred objektiv.

Kadar otrok poze ali fotoaparat ne želi, so koristne konkretnejše alternative poziranju, igri in odmoru opisane v naslednjem članku: Kako fotografirati otroke, ki nočejo pozirati?. Če se pritisk odraslih ponavlja ali stopnjuje, si preberite tudi: Ko starši pritiskajo: kdaj fotografiranje otroku naredi več škode kot koristi.

Fotografiranje za družinski album in javna objava fotografije nista ista odločitev. Pred objavo prepoznavne fotografije vprašajte starša oziroma skrbnika, pri otroku, ki lahko izrazi mnenje, pa prisluhnite tudi njemu. Posebej previdni bodite pri prepoznavnih podatkih, intimnih trenutkih in fotografijah, ki bi mu bile lahko pozneje neprijetne.

Kadar fotografije obdeluje ali objavlja šola, vrtec, organizator dogodka ali drug upravljavec, Informacijski pooblaščenec RS opozarja, da je treba ločiti dopustnost fotografiranja od dopustnosti objave, določiti ustrezno pravno podlago in pojasniti namen, kraj objave ter čas dostopnosti. Širše kot je občinstvo, več premisleka zahteva objava

Otrok se morda čez leta ne bo spomnil natančnega dne, ko je nastala družinska fotografija. Lahko pa mu ostane občutek: ali je bilo prijetno, ali se je lahko smejal, ali so ga odrasli poslušali in ali je bil objem pomembnejši od popolne poze.

Zato se pri otroški fotografiji ne sprašujem samo: »Ali smo dobili dobro fotografijo?« Vprašam se tudi: »Kako se je otrok med fotografiranjem počutil?«

Čez deset ali dvajset let ne bomo iskali samo popolnega nasmeha. Iskali bomo otroka: njegov pogled, smeh, resen obraz, roko v naši roki in občutek, kdo je bil v tistem obdobju.

Ta prvi članek postavlja temelj serije. Naslednji deli posamezne situacije razvijejo bolj konkretno:

• Kako fotografirati otroke, ki nočejo pozirati? — kako se odzvati, ko otrok poze ali fotoaparata ne želi.
• Kako fotografirati otroke različnih starosti: od dojenčka do najstnika — kako starost uporabiti kot orientacijo za tempo, komunikacijo in gibanje.
• Fotografiranje bratov in sester: kako ujeti odnos, ne samo nasmeha — kako v skupnem kadru iskati odnos namesto popolne usklajenosti.
• Ko starši pritiskajo: kdaj fotografiranje otroku naredi več škode kot koristi — kako prepoznati pritisk in postaviti spoštljivo mejo.

Fotografske nastavitve se lahko naučimo. Še pomembneje pa je, da se naučimo gledati: ne samo otroka pred objektivom, temveč človeka, ki mu moramo pustiti dovolj prostora, da je lahko on sam. V studiu Fotomedia zato ne iščemo popolne poze za vsako ceno, ampak ustvarjamo miren prostor, v katerem se otrok lahko najprej razgleda, igra, ostane ob staršu ali sam predlaga, kaj bi počel. Ko se otrok počuti varno in sprejeto, fotoaparat ne postane ovira, temveč tih spremljevalec trenutkov, ki jih bo družina z veseljem ohranila.

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online