To je četrti članek v seriji.

V tem članku boste izvedeli

»Samo za trenutek stopita skupaj.« Na papirju je to kratka prošnja. V praksi se lahko eden od otrok umakne, drugi začne kazati svojo igračo, tretji pogleda proč, nekdo pa reče, da noče držati roke. Starši si pogosto želijo eno lepo skupno fotografijo; jaz pa takrat ne iščem načina, kako bi otroke spravil v isto pozo za vsako ceno. Zanima me, kaj se med njimi dejansko dogaja: kdo komu nekaj pokaže, kdo hodi ob kom, kdo potrebuje več prostora in kdaj se skupni trenutek konča.

Pri fotografiranju sorojencev ne dokumentiram samo dveh ali več obrazov. Fotografiram odnos v tem trenutku. To ni dokaz, da se sorojenci vedno razumejo ali da je družina na fotografiji »takšna in takšna«. Je zapis kratkega, vidnega prizora: skupnega smeha, vzporedne igre, pogleda proti isti stvari, odmika ali pogajanja za prostor.

Za razliko od klasičnega skupinskega portreta to zahteva nekoliko manj ukazov, vendar več priprave: kratek načrt, jasne meje, varno okolje in dovolj pozornosti za vsakega otroka. Cilj ni izbrisati trenja. Cilj je, da ga zaradi fotografije ne povečamo.

Preden dvignem fotoaparat, otrokom na njim razumljiv način povem, kaj bomo počeli: »Najprej bomo naredili eno hitro skupno fotografijo, potem pa lahko izbereta hojo ali knjigo.« Izbira mora biti resnična in dovolj majhna, da jo otrok lahko uporabi. Mlajšemu otroku ponudim dve preprosti možnosti; šolarju lahko predlagam, da izbere prostor ali predmet; najstnika vprašam, kako blizu kameri mu je udobno stati. Ne potrebujem dolge razlage, potrebujem jasen naslednji korak.

»Ne zdaj«, večkratni »ne«, jok, umikanje, obračanje stran ali iskanje starša niso poziv k boljšemu prepričevanju. So razlog, da zahtevo zmanjšam. Fotoaparat spustim, vprašam: »Bi naredili premor?« in ponudim dejavnost brez kamere, bližino starša, skrbnika ali druge varne odrasle osebe oziroma konec. Premor ni dogovor, da se bo otrok nato moral vrniti pred objektiv. Če se ne želi vrniti, je to veljaven konec fotografiranja.

Pred začetkom uredim tudi prostor. Stojala, luči, baterije, rekvizite in kable pritrdim, odstranim iz dosega ali zaščitim, da ne postanejo del igre. Dejavnosti ne vodim proti prometu, vodi, stopnicam, nestabilni podlagi ali drugim nevarnostim. Otrok ne drži opreme, ki bi se lahko prevrnila. Fotografija ni razlog za tvegano ponovitev teka, skoka ali plezanja.

Fotografiranje in deljenje fotografije sta ločeni odločitvi. Družinski album z omejenim krogom ljudi ni isto kot javna objava na družbenem omrežju, v portfelju ali na spletišču organizacije. Preden izberem fotografijo za širše deljenje, se vprašam: Ali bi bil otrok na njej predstavljen spoštljivo tudi čez nekaj let? Posnetkov joka, spora, zadrege ali telesne nerodnosti ne objavljam zato, ker se zdijo »pristni«. Pri javni oziroma organizirani objavi vnaprej preverim namen, občinstvo, mesto objave in predvideni čas dostopnosti ter se držim dogovorjenih pravil. To je praktični etični okvir: javno rabo preverimo ločeno od samega nastanka fotografije.

Če otrok fotoaparat ali pozo zavrača tudi zunaj sorojenske situacije, to razumem kot signal za počasnejši tempo, več izbire in manj zahtev pred objektivom.

Sorojenci se lahko v enem popoldnevu objamejo, si vzamejo predmet, se usedejo vsak na svoj konec klopi in nato skupaj opazujejo nekaj zunaj kadra. Nobena od teh podob sama po sebi ne razloži njunega odnosa. Lahko pa je dobra fotografija, če kaže, kaj je bilo vidno in če otroka pri tem ne poniža.

Pri načrtovanju srečanja se dobro obnesejo skupne dejavnosti brez štetja točk, izmenjevanje predlogov po interesih posameznega otroka in kratek čas, v katerem je vsak otrok opažen tudi sam zase. Iz tega v svoji fotografski praksi izpeljem preprosto pravilo: noben otrok ni rekvizit, tekmec ali pomočnik za uspeh fotografije.

To pomeni, da ne zahtevam, naj starejši otroka ves čas zabava, ne primerjam nasmehov in ne uporabljam skupnega kadra kot testa sodelovanja. Ponudim priložnost, nato opazujem. Če se prizor odpre, ga fotografiram. Če se ne, ga ne izdelujem iz pritiska.

Če si družina želi klasičen skupni portret, ga lahko poskusimo na začetku, kadar je to za otroke miren trenutek. Nekateri so takrat pripravljeni, drugi se šele ogrevajo; v tem primeru najprej pride kratka dejavnost. Skupinski portret je ena možnost, ne merilo celotnega srečanja.

Pri dveh, treh ali štirih otrocih je težje enakomerno slediti ritmu vsakega. Zato fotografiranje razdelim na kratke dele. Ta potek ne zagotovi določenega števila fotografij; pomaga le, da vsi ne čakajo predolgo na isti ukaz.

Če skupni kader ne nastane, ne iščem krivca. Fotografije enega otroka, para ali skupne dejavnosti niso nadomestna nagrada, ampak enakovreden rezultat. Pri pripravi prostora, tempa in kadra velja isto vodilo: najprej uredimo pogoje, nato otroke opazujemo, namesto da bi prizor izsilili.

Večja starostna razlika lahko v odraslih hitro sproži stavek: »Ti si večji, pomagaj mi z njim.« V vsakdanjem življenju so med otroki včasih dogovori in pomoč. Med fotografiranjem pa starejšega ne postavim za animatorja, varuško ali odgovornega za mlajšev nasmeh. Odrasla oseba ostane odgovorna za potek in varnost; starejši otrok lahko sodeluje samo toliko, kolikor želi.

Dobra skupna dejavnost ni nujno ista dejavnost za oba. Mlajši lahko pregleduje slikanico ob starejšem, ki bere svojo knjigo. Eden lahko izbere kamen, drugi pa ga položi na rob poti. Če dotik, tek ali bližina enemu ne ustrezajo, lahko sodelujeta vzporedno v istem prostoru. Pred srečanjem starša vprašam, ali je pri kateri dejavnosti ali vrsti dražljaja kaj, česar naj ne predlagam. Tempo in predloge vedno prilagodim posameznemu otroku, ne oznaki njegove starosti.

Tekmovanje je hiter način za gibanje, vendar lahko hitro prinese zmagovalca, poraženca, spor o pravilih ali ponavljajoči se zahtevi, da mora nekdo dejanje izvesti še enkrat. Pri sorojencih raje izberem kratko dejavnost s skupnim ciljem. Ne gre za to, da morata otroka sodelovati na idealen način; gre za to, da jima ni treba dokazovati, kdo je boljši.

Dejavnost ponudim, ne določim. Če je eden tih, drugi pa želi gibanje, lahko prvi izbira predmete ob poti, drugi pa jih prinaša do skupnega mesta. Če oba odklonita predlog, zamenjam lokacijo, naredim premor ali preidem na posamezni kader. Fotoaparat ne sme postati razlog, da bi varno in kratko igro podaljševali, dokler ne dobim »boljše reakcije«.

Tehnika je pri sorojencih najbolj koristna, kadar prepreči, da bi en otrok v kadru postal manj viden, temnejši ali neoster. Najprej iščem enakomerno, mehko svetlobo: ob veliko okno, v odprto senco ali na drugo mesto, kjer ni en obraz bistveno temnejši od drugega. Otrok ne postavljam tako, da bi moral gledati v močno svetlobo samo zaradi odseva v očeh.

Za okoljski prizor je 35–50 mm ekvivalent pogosto udobno izhodišče, saj omogoča, da v kader vključim oba otroka in prostor med njima. Za tesnejši kader stopim korak nazaj in po potrebi uporabim daljšo goriščno razdaljo. Zelo širok kot tik ob otroku lahko optično poveča bližji obraz in poruši občutek enakovrednosti. Nič od tega ni obvezna izbira objektiva; razdaljo, velikost tipala in prostor vedno prilagodim prizoru.

Kader naj pokaže bližino ali prostor

Ne silim sorojencev v isto ravnino samo zato, da bi bila fotografija »pravilna«. Razlika v razdalji lahko lepo pokaže prizor: eden sedi in bere, drugi stoji ob njem; eden je v ospredju z najdenim predmetom, drugi ga opazuje zadaj. Če pa želim, da sta oba obraza enako pomembna, ju najprej poskusim postaviti približno v isto ravnino glede na fotoaparat. To je pogosto prijaznejša rešitev kot zelo zaprta zaslonka ali številni ponovitveni ukazi.

Kadar sta obraza na različnih razdaljah, povečam globinsko ostrino z bolj zaprto zaslonko — višjim številom f — toliko, da imata oba možnost ostati v območju ostrine. Nato preverim posnetek pri povečavi. Plitva globinska ostrina je lahko lepa, ni pa prava izbira, če iz zgodbe po nesreči izbriše enega od dveh protagonistov.

Tehnični minimum za dva obraza v gibanju

Spodnje vrednosti so začetna izhodišča, ne pravilo. Odvisne so od smeri in hitrosti gibanja, svetlobe, razdalje, goriščne razdalje, velikosti tipala in tega, kako mirno držite fotoaparat.

Neprekinjeno samodejno ostrenje je način, v katerem fotoaparat med pritiskom sprožilca sproti prilagaja ostrino oddaljenosti premikajočega se motiva. To ni isto kot sledenje motiva (način oziroma funkcija, ki skuša zadržati izbrani motiv v območju ostrenja) in tudi ne kot zaznava obraza/oči (funkcija, ki v prizoru prepoznava obraz oziroma oko). Funkcije se med modeli razlikujejo; pri dveh otrocih lahko fotoaparat izbere drugega človeka ali izgubi oko zaradi obračanja, majhnosti obraza, zakritja ali šibke svetlobe. Pri fotoaparatu preverite navodila za svoj model in rezultate vedno preverite na posnetkih pri povečavi.

Zato pri dveh obrazih najprej izberem oko ali obraz, ki nosi prizor, uporabim kratek niz posnetkov in nato preverim oba obraza. Stabilizacija objektiva ali telefona pomaga pri tresenju fotografa, ne ustavi pa otrokovega gibanja. Tehnika je tu zato, da manj ponavljam prizor, ne zato, da bi ga silil trajati dlje.

Spor med sorojenci ni fotografova priložnost za bolj dramatičen kader. Ne režiram ga, ne prosim otrok, naj ga ponovita, in ga ne podaljšujem, da bi ujel izraz. Pri kratkem besednem nesoglasju, ko sta otroka varna, ne silim v pozo; odrasla oseba ostane blizu in otroka lahko za trenutek odmakne drug od drugega. Če spora ne moreta rešiti sama ali obstaja skrb za njuno telesno oziroma čustveno dobrobit, odrasli mirno in jasno poskrbijo za varnost, ne za fotografijo.

Prag za konec fotografiranja konflikta je jasen: ob telesnem prerivanju, udarcih, metanju predmetov, grožnjah, blokiranju poti, nevarnih predmetih, joku zaradi spora, strahu ali ponavljajočem se poniževanju fotoaparat odložimo. Prizora nehamo fotografirati, odgovorna odrasla oseba pa najprej poskrbi za varnost. Če je neposredna nevarnost, sledimo ustreznemu varnostnemu postopku in poiščemo nujno pomoč. Fotograf ni razsodnik družinskega spora, vendar ne ostane opazovalec zaradi slike.

Pomaga, če imamo pripravljene besede, ki ne primerjajo otrok in ne nalagajo odgovornosti starejšemu.

Vključite varnega odraslega, kadar bližina pomaga

Če otroku bližina starša, skrbnika ali druge varne odrasle osebe pomaga, naj bo ta oseba v kadru ali tik ob njem. Njen namen ni prepričevanje v nasmeh, temveč opora: roka, pogovor, miren sprehod ali dovoljenje za odhod. Fotografija odraslega med sorojenci je pogosto pomembnejša od poskusa, da bi otroka ostala sama v pozi, ki jima ne ustreza.

Kadar pritisk prihaja od odraslih ali fotografiranje postaja vse bolj napeto, srečanje upočasnite ali zaključite; dober posnetek ni pomembnejši od otrokovega občutka varnosti.

Posamezni portret ni nagrada za otroka, ki je bil »priden«, in ni tolažilna nagrada, če skupinski kader ni uspel. Je možnost, da otrok za kratek čas ni samo starejši, mlajši, glasnejši ali tišji sorojenec. Včasih je dovolj pol minute ob oknu, na robu klopi, s knjigo ali med dejavnostjo, ki jo je izbral sam.

To ni nova kvota. Otroka vprašam: »Bi rad en posnetek sam ali naj raje fotografiram, ko bereš oziroma hodiš?« Če odkloni, ne prepričujem. Enakovredna pozornost se pokaže v povabilu, času in jeziku, ne v tem, da morajo vsi nujno ustvariti enako število fotografij.

Naslednjič si vzemite petnajst minut in si kot cilj ne postavite popolne skupne fotografije. Ta načrt je orientacija; korak lahko preskočite, kadar otrok reče ne, se umika, joka ali si želi premora.

1. Ena minuta: Otrokom povejte, kaj boste počeli, in ponudite dve možnosti: na primer hoja ali slikanica. Preden začnete, preverite varen prostor brez kablov, prometa, vode in nestabilnih ovir.
2. Dve minuti: Poskusite en kratek skupni portret. Brez popravljanja vsake roke, obraza in pogleda; če ne gre, nadaljujte.
3. Pet minut: Fotografirajte izbrano skupno ali vzporedno dejavnost. Ne zahtevajte, da oba hkrati gledata v fotoaparat. Naredite široki, srednji in detajlni kader.
4. Štiri minute: Vsakemu po želji ponudite kratek posamezni kader oziroma ga fotografirajte med njegovo dejavnostjo. Če kdo odkloni, ta čas uporabite za premor ali spremljanje drugega otroka.
5. Tri minute: Skupaj s staršem preglejte le nekaj fotografij. Izberite eno, na kateri sta oba predstavljena spoštljivo, tudi če ni širokega nasmeha. Občutljivih posnetkov konflikta, joka ali zadrege ne izbirajte za javno deljenje.

Vaja uspe, če se je fotografiranje zaključilo brez stopnjevanja pritiska — tudi če niste dobili klasičnega portreta. Na koncu boste morda našli fotografijo roke, ki ponuja predmet, dveh otrok ob isti knjigi ali dveh različnih dejavnosti v istem svetlobnem prostoru. To je lahko dragocen družinski spomin.

Za naslednje fotografiranje izberite eno kratko dejavnost brez tekmovanja in jo končajte, preden postane naloga. Prizor naj bo otrokom dovolj dober tudi brez fotografije.

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online