Slika brez besed je le polovica spomina

Kot fotograf sem neštetokrat slišal znani pregovor, da “slika pove več kot tisoč besed”. Vendar pa, ko po nekaj desetletjih v roke vzamemo staro, zbledelo fotografijo ali na disku najdemo mapo s stotinami digitalnih datotek, ugotovimo, da ta pregovor ne drži povsem. Slika morda res pove tisoč besed o svetlobi, kompoziciji in čustvu tistega trenutka, a pogosto zamolči tiste tri najpomembnejše: Kdo, kje in kdaj?

Zadnje dni sem se poglobil v raziskovanje lastne preteklosti – v iskanje sledi o svoji nekdanji glasbeni skupini Žrelo iz konca sedemdesetih let in o avtorskem nastopu na finalu radijske oddaje Kar znaš, to veljaš leta 1987. Edini razlog, da sem te spomine sploh lahko rekonstruiral, je bil ta, da je bil ob starih časopisnih izrezkih in črno-belih fotografijah pripisan tisti ključni podatek: letnica, kraj in imena vpletenih.

Brez teh drobnih zapisov bi bile to le še slike nekih neznanih fantov s kitarami. To spoznanje me je spodbudilo k razmisleku o tem, kako hitro izgubljamo zgodovinski kontekst naših spominov in kako preprosto ga je pravzaprav ohraniti – tako v analognem kot v digitalnem svetu.

Včasih so naše babice in dedki na hrbtno stran vsake razvite fotografije s svinčnikom skrbno zapisali podatke. Ta praksa se je z leti izgubila, a ostaja najzanesljivejši način ohranjanja družinske zgodovine.

Če danes razvijate ali tiskate fotografije, si vzemite tisto dodatno minuto. Kaj je pomembno zapisati?

1. Imena oseb: Zapišite polna imena (tudi priimke). “Stric Janez” bo čez tri generacije morda popoln neznanec, “Janez Novak, mamin brat” pa ostaja zgodovinsko dejstvo.
2. Kraj in dogodek: “Pred dvorano na Teznu, nastop skupine” ali “Družinski piknik pri teti Mariji v Mariboru”.
3. Točen datum: Če ne veste točnega dneva, zapišite vsaj mesec in leto (npr. “julij 1987”).

Pomemben nasvet za ohranjanje:
Za neposredno pisanje na hrbtno stran fotografij nikoli ne uporabljajte kemičnih svinčnikov (ki lahko zaradi pritiska poškodujejo emulzijo na sprednji strani) ali navadnih flomastrov (ki se lahko razmažejo ali sčasoma prebijejo skozi papir). Uporabljajte mehke svinčnike (oznaka B ali 2B) ali posebne arhivske flomastre, ki so odporni na bledenje in ne vsebujejo kislin (acid-free).

Alternativa: Uporaba nalepk

Če se bojite poškodovati fotografijo ali pa je hrbtna stran preveč gladka (plastificirana) za pisanje, je odlična rešitev uporaba nalepk. Podatke preprosto in čitljivo napišite na samolepilno etiketo (preden jo odlepite s podlage), nato pa jo nežno prilepite na hrbtno stran fotografije. Pazite le, da izberete kakovostne nalepke, katerih lepilo sčasoma ne bo porumenelo ali razpadlo.

Pravzaprav je tudi v današnjem času hiper-digitalizacije najboljši način za ohranjanje najpomembnejših spominov ta, da se vrnemo k osnovam. Digitalne datoteke so odlične za arhiviranje, a za resnično doživljanje spominov je najbolje izbrane fotografije natisniti in jih vložiti v klasičen fotoalbum.

Danes obstajajo čudoviti fotoalbumi, ki so že vnaprej zasnovani tako, da imajo ob vsakem žepku za fotografijo tudi nekaj praznih vrstic (memo prostor) za vaše ročne pripise. S tem združite najboljše obeh svetov: kakovostno natisnjeno fotografijo in osebno noto vaše lastne pisave, ki zanamcem pove tisto, česar objektiv ni mogel ujeti.

Danes posnamemo več fotografij kot kdajkoli prej. Naši telefoni in pametni fotoaparati samodejno beležijo čas nastanka in včasih tudi GPS lokacijo. Vendar pa pametna naprava ne ve, kdo je na sliki in zakaj je ta trenutek pomemben. Zato moramo “hrbtno stran” izpolniti sami, kar v digitalnem svetu pomeni urejanje metapodatkov (EXIF in IPTC).

Metapodatki so informacije, ki so nevidno zapisane znotraj same slikovne datoteke (najpogosteje v formatu JPEG, TIFF ali RAW). Tudi če fotografijo pošljete po elektronski pošti ali jo prenesete na drug računalnik, ti podatki potujejo z njo.

To je najpreprostejši način za domačo uporabo, ki ne zahteva dodatne programske opreme:

1. Poiščite fotografijo na vašem disku in kliknite nanjo z desnim gumbom miške. (Odličen nasvet: Če imate celotno mapo fotografij z istega dogodka, lahko označite več fotografij hkrati! Z miško preprosto potegnite čez želene slike, ali pa držite tipko Ctrl in klikajte posamezne fotografije. Če želite označiti vse slike v mapi naenkrat, pritisnite Ctrl + A. Nato na katerokoli od označenih slik kliknite z desnim gumbom miške. Tako boste metapodatke dodali vsem izbranim fotografijam hkrati, kar prihrani ogromno časa!)
2. Izberite Lastnosti (Properties).
3. V oknu, ki se odpre, izberite zavihek Podrobnosti (Details).
4. Tukaj boste našli polja, ki jih lahko urejate s klikom nanje:Naslov (Title): Kratek opis (npr. “Nastop skupine Žrelo”).
   Zadeva (Subject): Širši kontekst dogodka.
   Oznake (Tags / Keywords): Tukaj vpišite ključne besede, ločene s podpičjem (npr. “glasba; Maribor; 1980; Marjan Laznik; akustična kitara”). Te oznake so izjemno uporabne, saj lahko kasneje v iskalnik v Windowsih vpišete to besedo in računalnik vam bo našel vse fotografije s to oznako.
   Komentarji (Comments): Tukaj lahko zapišete celotno zgodbo ali anekdoto, podobno kot bi jo napisali na hrbtno stran.
5. Ko končate, kliknite Uporabi (Apply) in nato V redu (OK).

1. V aplikaciji Finder izberite fotografijo. (Tako kot pri Windowsih lahko tudi tukaj označite več fotografij hkrati! Z miško potegnite čez slike, ali pa držite tipko Command (⌘) in klikajte posamezne slike. Za izbiro vseh fotografij v mapi pritisnite Command + A.)
2. Ko so slike označene, pritisnite Command + Option + I (ali z desnim klikom izberite “Get Info” / “Pridobi informacije”). S tem se vam bo odprlo eno samo okno z informacijami za vse izbrane datoteke hkrati.
3. V oknu z informacijami lahko v polje Dodaj oznake (Add Tags) vpišete ključne besede. Vse, kar boste vpisali tukaj, se bo samodejno pripisalo vsem označenim fotografijam.
4. Za daljše in podrobnejše opise (imena, dogodki) vam priporočam uporabo vgrajenega programa Fotografije (Photos). Tudi tam lahko označite več slik hkrati, pritisnete Command + I in v polje Opis (Description) ali Ključne besede (Keywords) zapišete vsa imena in podrobnosti, ki se bodo shranile na vse izbrane slike.

Za tiste, ki se s fotografijo ukvarjate bolj resno (in kot fotograf to toplo priporočam), so programi, kot je Adobe Lightroom, nepogrešljivi. Tam lahko celotnim mapam fotografij hkrati dodelite iste ključne besede (npr. “poroka”, “Ljubljana”, “2024”). Še pomembneje pa je, da lahko tam izpolnite polja IPTC (International Press Telecommunications Council), ki so globalni standard za označevanje avtorskih pravic, opisa in ključnih besed. Tako bo vaša fotografija vedno nosila vaše avtorstvo, ne glede na to, kje na spletu bo objavljena.

Tisti, ki veliko fotografirajo podobne stvari, si lahko proces še dodatno poenostavijo. Sam na primer pogosto fotografiram prireditve pod okriljem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD). Za takšne ponavljajoče se dogodke si lahko v Lightroomu pripravite predloge (templates) za metapodatke. Ko uvozite nove fotografije z dogodka, preprosto izberete ustrezno predlogo, in program bo samodejno izpolnil vsa ključna polja z informacijami o organizatorju, vašem avtorstvu in osnovnih oznakah. S tem prihranite ogromno časa, hkrati pa zagotovite, da noben spomin (in nobena avtorska pravica) ne ostane neoznačen.

Kot zanimivost: Ali ste vedeli, da lahko v Adobe Lightroom iščete posamezne osebe, ki so na fotografijah? No, to je že tema za naslednjo objavo.

Ves ta trud z metapodatki pa se ne obrestuje le v smislu ohranjanja avtorskih pravic in zgodovinskega spomina, temveč prinaša neverjetno praktično prednost – hitrost iskanja.

Predstavljajte si, da imate na disku 50.000 fotografij iz zadnjih desetih let. Stranka vas prosi za “tisto sliko z zborovskega nastopa v Mariboru pred tremi leti, kjer poje solistka v rdeči obleki”. Brez metapodatkov bi to pomenilo ure in ure brskanja po stotinah nepoimenovanih map in tisočih datotek z imeni, kot je DSC_8492.jpg.

Če pa ste ob uvozu uporabili predloge in vnesli ključne besede, je rešitev oddaljena le nekaj sekund. V Lightroomu (ali celo v iskalniku operacijskega sistema Windows in macOS) preprosto vpišete: “zbor; Maribor; 2021; solistka”. V trenutku se vam prikažejo samo tiste fotografije, ki ustrezajo temu natančnemu iskalnemu pogoju. To izjemno razširi uporabnost vašega arhiva – fotografije niso več le “shranjene na disku”, temveč postanejo živa, takoj dostopna in iskljiva baza znanja in spominov.

Živimo v paradoksu. Imamo tehnologijo, s katero lahko ujamemo vsako sekundo našega življenja v popolni resoluciji, hkrati pa smo generacija, ki bo za seboj morda pustila najmanj oprijemljivih, osmišljenih spominov. Trdi diski bodo odpovedali, oblaki se bodo zamenjali, nepoimenovane datoteke “IMG_4589.jpg” pa bodo za naše zanamce povsem brez pomena.

Naj vas moja izkušnja iskanja glasbenih spominov iz leta 1979 navdihne. Vzemite si čas. Vzemite v roke mehak svinčnik in podpišite tisto staro fotografijo. Ali pa odprite tisto mapo na računalniku, označite slike z desnim klikom in zapišite: “To smo bili mi. Tukaj in takrat.”

Kajti čez štirideset let bo tisti kratek pripis na hrbtni strani vreden veliko več kot popolna ostrina same fotografije.

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online