Fotografijo naredim jaz. Jaz izberem trenutek, svetlobo, razdaljo, objektiv in izrez. Jaz se pozneje odločim, ali bo črno-bela, svetlejša, bolj tiha ali bolj neposredna. Zato se zdi odgovor na vprašanje, čigava je fotografija, preprost: moja.

Potem pa pogledam človeka, ki je na njej.

V njegovem obrazu, drži, utrujenosti, veselju ali zasebnem trenutku je nekaj, kar ni moje. Fotografija je morda nastala z mojim pogledom, vendar je nastala tudi iz njegove navzočnosti. Ko jo objavim, ne objavim samo svoje datoteke. V javnost pošljem tudi del njegove podobe.

Tu se začne pomembna razlika med avtorsko pravico, osebnostnimi pravicami fotografirane osebe in pravili platforme, na kateri fotografijo objavimo. Te tri stvari se pogosto mešajo. Prav zaradi tega nastajajo nesporazumi, zamere in včasih tudi veliko resnejši zapleti.

Ko držim fotografijo v rokah ali jo pripravljam za objavo, si je dobro postaviti tri ločena vprašanja.

Teh vprašanj ne moremo rešiti z enim samim stavkom, na primer: Fotograf je avtor, zato lahko naredi, kar želi. Prav tako jih ne reši stavek: Jaz sem na fotografiji, zato je fotografija moja.

Oba stavka sta prekratka za resničnost.

Po uradnem pojasnilu Republike Slovenije avtorska pravica nastane že s samo stvaritvijo dela; zanjo ni potrebna posebna registracija. Fotografska dela so med primeri avtorskih del, vendar mora konkretna fotografija izpolnjevati merila individualne intelektualne stvaritve.

To je pomembno tudi za fotografe. Avtorska pravica ne nastane zato, ker je nekdo kupil drag fotoaparat, niti zato, ker je datoteko shranil na kartico. Nastane iz človekovega ustvarjalnega dela: iz izbire trenutka, pogleda, svetlobe, kompozicije, razdalje in drugih odločitev, ki fotografijo naredijo za nekaj več kot samo tehnični zapis.

Avtorska pravica vključuje tudi moralno vez avtorja z delom – na primer priznanje avtorstva in spoštovanje dela – ter materialne pravice, s katerimi avtor praviloma dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.

Toda beseda praviloma je tu dragocena. Delo po naročilu, zaposlitveno razmerje, pogodbeni dogovor, sodelovanje več avtorjev ali dogovor o prenosu pravic lahko pomenijo posebne položaje. Zato ni dobro, da se pri pomembnem projektu pogovarjamo samo o številu fotografij in ceni. Pogovoriti se je treba tudi o tem, kdo sme fotografije uporabljati, kje, koliko časa in za kakšen namen.

Avtorska pravica odgovarja na vprašanje, kdo je ustvaril fotografijo. Ne odgovori pa sama po sebi na vprašanje, ali je primerno ali dopustno objaviti človeka, ki je na njej.

Kadar je oseba na fotografiji določena ali določljiva, lahko javna objava pomeni obdelavo osebnih podatkov, za katero mora obstajati ustrezna pravna podlaga. Informacijski pooblaščenec ob tem poudarja, da je privolitev ena od možnih podlag, ne pa nujno edina; presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

Ob tem obstaja še širše vprašanje zasebnosti in pravice do lastne podobe. Starejše, a vsebinsko še vedno poučno mnenje Informacijskega pooblaščenca opozarja, da tudi tam, kjer vprašanje ne sodi neposredno v pravila o zbirkah osebnih podatkov, ostaja pomembna osebnostna pravica posameznika do njegove podobe.

Povedano preprosto: dejstvo, da sem fotografijo posnel jaz, še ne pomeni, da lahko brez premisleka objavim vse, kar sem posnel. In dejstvo, da je nekdo pristal na fotografiranje, še ne pomeni nujno, da je pristal na vsako poznejšo uporabo ali na vsako občinstvo.

Razlika je lahko ogromna. Nekaj drugega je zasebni družinski album. Nekaj drugega je spletna galerija. Nekaj drugega so poslovna spletna stran, Facebook oglas, javna razstava ali profil fotografa, ki ga bodo videli ljudje po vsem svetu.

Veliko fotografov dela na dogodkih. Tam je dinamika hitra, ljudje se premikajo, trenutki se ne ponovijo in ni mogoče vsake osebe posebej ustaviti za dolg pogovor.

To pa ne pomeni, da je vsaka fotografija z javnega dogodka samodejno prosta za vsako objavo. Informacijski pooblaščenec pri aktualnem mnenju o objavi fotografij na Facebooku poudarja, da je pri obdelavi v okviru svobode izražanja treba gledati okoliščine: ali je bila fotografija pridobljena na javno dostopnem kraju ali dogodku, kjer posameznik razumno ne pričakuje zasebnosti, in ali objava ne pomeni občutnega posega v razumno pričakovano zasebnost.

Za fotografa je to dober etični kompas tudi takrat, ko ne razmišlja kot pravnik. Širok kader dogajanja in portret človeka, ki ga postavimo v ospredje objave, nista nujno ista stvar. Prav tako ni vseeno, ali je nekdo na fotografiji nasmejan in ponosen na svojo navzočnost, ali pa je ujet v nerodnem, občutljivem ali ponižujočem trenutku.

Še posebno previdni moramo biti pri otrocih in drugih ranljivih osebah. Pravila in okoliščine so lahko različne, toda odnos naj bo enak: ne objavljam zato, ker lahko, ampak zato, ker vem, zakaj je objava smiselna in komu bi lahko škodovala.

Facebook ni mapa na računalniku. Ko fotografijo naložimo na Facebook, se ne odrečemo samodejno avtorski pravici. Metini pogoji določajo, da uporabnik obdrži pravice intelektualne lastnine v vsebini, ki jo ustvari in deli.

Vendar to ni konec zgodbe. Z objavo Facebooku podelimo široko, neizključno, prenosljivo, podlicencirano, brezplačno in svetovno licenco za gostovanje, uporabo, distribucijo, spreminjanje, kopiranje, javno prikazovanje, prevajanje in ustvarjanje izpeljanih del iz vsebine – v okviru storitev ter skladno z nastavitvami zasebnosti in aplikacij.

To ne pomeni, da Facebook postane avtor moje fotografije. Pomeni pa, da svoji fotografiji odprem vrata v infrastrukturo velike platforme. Zato objava ni samo promocijska odločitev. Je tudi odločitev o okolju, v katerem bo fotografija živela.

Facebook omogoča izbiro občinstva za posamezne objave na osebnem profilu in ga je mogoče pozneje spremeniti. Hkrati Meta opozarja, da se objava lahko pokaže v viru, na profilu in med rezultati iskanja, oznaka osebe pa lahko razširi krog ljudi, ki jo vidijo. Objava na tujem profilu je pod nadzorom lastnika tega profila, objave v javnih skupinah pa so javne.

Nastavitev zasebnosti je uporabno orodje, ni pa čarobna zavesa. Ko je fotografijo nekdo že videl, lahko o njej obstajajo odzivi, delitve, kopije in spomini, nad katerimi nimamo več popolnega nadzora. Zato je najpomembnejša odločitev pogosto tista pred objavo, ne tista po njej.

Javno, prijatelji, samo jaz in zasebna skupina niso isto

Pri osebnem profilu Facebook omogoča različna občinstva. Nastavitev Javno pomeni, da objavo lahko vidi kdor koli, tudi človek brez Facebook računa. Nastavitev Prijatelji jo omeji na prijatelje, vendar lahko oznaka osebe občinstvo še razširi na prijatelje označenega človeka, če tega posebej ne omejimo. Samo jaz pomeni, da je objava na časovnici vidna samo meni; fotografija pa je še vedno naložena na platformo, ne shranjena samo na mojem disku.

Razlika je torej resnična in pomembna: določa doseg objave ter posledično stopnjo izpostavljenosti človeka na fotografiji. Vendar sama oznaka občinstva ne odgovori na temeljno vprašanje, ali imam za konkretno objavo ustrezen dogovor oziroma drugo podlago. Pri podjetju, fotografskem portfelju ali promocijski objavi je to še pomembneje, saj ne gre več za povsem osebno ali domačo rabo.

Zasebna skupina ni javni trg, vendar tudi ni isto kot pogovor med dvema osebama. Njeno vsebino vidijo njeni aktualni člani; član lahko fotografijo še vedno shrani, naredi posnetek zaslona ali jo pokaže naprej. Zato tudi pri omejenem občinstvu ne objavljam občutljive, nerodne ali osebne fotografije nekoga samo zato, ker skupina ni javna.

Pri objavah na Facebook strani je odgovor še preprostejši: stran je javni prostor. Fotografijo, ki jo tam objavim kot fotograf ali podjetje, obravnavam kot javno objavo, tudi če imam v mislih predvsem svoje sledilce.

Če se vam zdi objava zanimiva in bi želeli biti obveščeni o novih objavah, vas vabim, da se prijavite na obvestila (prejeli jih boste 1x tedensko).

Foto tečaji in delavnice

Online foto trgovina

Naročite tiskanje fotografij online